V ligi NHL je odigral več kot 1500 tekem in zbral 1316 točk, s čimer je postal 39. igralec s toliko točkami v zgodovini. V končnici je dodal še skoraj 90 točk ter postal najboljši strelec v zgodovini kluba Los Angeles Kings, ko je prehitel Marcela Dionna. Z ekipo je osvojil dva Stanleyjeva pokala (leta 2012 in 2014) ter bil dvakrat izbran za najboljšega obrambno usmerjenega napadalca, piše OBALAPlus.

Družina na prvem mestu

Kopitar je pred zadnjo sezono v karieri jasno poudaril, da želi več časa posvetiti najbližjim. »Po koncu pretekle sezone sem imel v zadnjih mesecih nekaj časa za razmislek in pogovor z družino, da bi ugotovil, kje je moja pot in kam vodi. Po dolgem razmišljanju sem se odločil, da bo letošnja sezona moja zadnja v ligi NHL,« je takrat zapisal Kopitar na družbenih omrežjih. 

Dodal je, da mu je družina ves čas kariere stala ob strani: »Zaslužijo si moža in očeta, ki bo doma in prisoten v življenjskih trenutkih, ki prihajajo. Otroka vstopata v zelo pomembno obdobje svojega življenja in rad bi jima bil na voljo, kolikor se le da.«

Oče, ki želi biti prisoten

Življenje družine Kopitar je že od nekdaj tesno prilagojeno Anžetovemu športu, kar se odraža tudi v vsakdanjem ritmu celotne družine. »Med njegovo odsotnostjo sem za vse sama, kadar je doma, mi pa na srečo priskoči na pomoč, saj je zelo angažiran, ljubeč in srčen oče,« je povedala žena Ines intervjuju za revijo Jana. Tako se Anže sedaj po koncu kariere veseli drugačne vloge očeta.

Njegova otroka, 11-letna Neža in 9-letni Jakob, odraščata v športnem okolju, vendar starša poudarjata svobodo izbire. »Otrok nikoli nisva želela siliti v šport, sploh ne v vrhunski, temveč sva želela, da sama odkrivata, kaj jima je všeč in preizkušata razne športe,« je pojasnila Ines. 

Kljub temu sta otroka hitro našla pot na led, kar v športni družini ni presenetljivo. »Jakob je komaj zlezel iz plenic, že je bil čisto nor na hokej, Neža pa na umetnostno drsanje.« Na njeno izbiro je vplivalo tudi družinsko ozadje, saj se je z umetnostnim drsanjem ukvarjala že Kopitarjeva mama.  Vsakdan družine je tako razpet med šolo in številne treninge, pri čemer logistika v velikem mestu predstavlja poseben izziv. 

Razpetost med Ameriko in Slovenijo

Družina že vrsto let živi med ZDA in Slovenijo, kamor se redno vračajo. Otroka sta na Slovenijo močno navezana in tam preživljata počitnice, pravi žena: »Jakob in Neža naravnost obožujeta Slovenijo in vsako leto komaj čakata, da gremo na Bled.« Tam imajo tudi hišo, kjer, kot pravijo, ustvarjajo najlepše počitniške spomine. Po koncu kariere naj bi družina nadaljevala življenje v Sloveniji.

Vračanje v Ameriko je zato pogosto čustveno zahtevno za vso družino. »Vsem je hudo, ko se moramo vrniti v Los Angeles. Jakob je lani dve uri jokal na letalu, da noče v Ameriko, nama pa je pokalo srce, saj ni šlo drugače,« je zaupala Ines.

Amerika ni obljubljena dežela

Družina je skozi leta življenja v ZDA spoznala tudi precej drugačen vsakdan, kot ga poznamo v Sloveniji. Ines je ob tem povedala: »Kljub temu, da nam Ameriko slikajo kot obljubljeno deželo, se premalo zavedamo, da imamo 'Ameriko' v Sloveniji.« 

Po njenih besedah se razlike pokažejo že pri šolskem sistemu, kjer otroci v nasprotju s Slovenijo pogosto nimajo zagotovljenih obrokov in morajo starši vnaprej načrtovati prehrano. Pojasnjuje tudi, da v ameriških šolah pozornost namenijo tudi varnostnim protokolom zaradi strelskih napadov. 

Otroci se zato že zgodaj učijo postopkov ravnanja v izrednih situacijah. »Šole imajo neprebojna okna in vrata, otroke razdelijo na soda in liha števila, da vedo, kako se umakniti v primeru napada, saj strelec običajno strelja na eno stran,« pojasni.

Močan partnerski odnos

Zgodba Anžeta in Ines se je začela že v najstniških letih, ko sta se spoznala na hokejskem dogodku. Kljub razdalji in zahtevni karieri sta uspela ohraniti trden odnos. Ines poudarja, da je Kopitar človek, ki se izogiba konfliktom in vedno išče rešitve: »Nikoli se ne prepira, temveč vedno išče načine, kako izpeljati stvari in najti skupno pot,« ter doda, da je njen Anže izjemen mož. Takšen, kakršnega si lahko po njenem mnenju človek samo želi.