Nadaljevanje iz: Šmarjeta, grad Klevevž, partizani 1942, Stanko Grahut, družina Furlan [2]

Zgodovinar dr. Stane Granda, urednik zbornika Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja (Šmarjeta, 2007) ter domačin iz Šmarjete, je v svojem obširnem prispevku v zborniku o komunistično-partizanskem početju leta 1942 v Šmarjeti med drugim zapisal: »To je bil čas, ko je bilo območje Bele Cerkve, Šmarjete, Trebelnega in dolgo časa tudi Škocjana svobodno ozemlje. Partizanska vojska je v teh krajih organizirala svojo oblast. Ustanovila je krajevne odbore OF in si s tem zagotovila preskrbo s hrano.«

Postavitev farnih spominskih plošč v Šmarjeti 23. julija 2000. Duhovniki z leve: Janez Zdešar ml. (bere, takrat župnik v Šmarjeti), za njim Zdravko Reven, za njim Jože Komljanec (upokojeni duhovnik z Rake), dr. Janez Zdešar in Lojze Legan. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski umori in ropi

»Proti koncu junija, še bolj pa julija 1942, so partizani začeli izvajati svojo revolucijo. V okviru vaških NO odborov so ustanovili revolucionarna sodišča in s tem v zvezi tudi represivne organe. Ti so v nočnih urah hodili po vaseh, aretirali posameznike in jih vodili v grad Klevevž na zaslišanje. Nekaj aretirancev so v Klevevžu po zaslišanjih zadržali zaprtih in jih nato justificirali, druge pa so po tednu dni zasliševanj spustili domov. Strogo so jim zabičali, da ne smejo nikjer povedati, kaj se je dogajalo v Klevevžu, koga so tam videli in da morajo obvezno sodelovati z organizacijo OF. In res so ti ljudje v svojih okoljih tiho in vneto sodelovali pri zbiranju hrane za partizansko vojsko. Zbrano hrano so v nočnih urah z vozovi dostavljali na določen kraj. Aretirance, ki so jih obsodili na smrt, pa so revolucionarji pobili največkrat s poljedelskim orodjem in jih plitvo zakopali na raznih mestih v okolici Klevevža.«

Postavitev farnih spominskih plošč v Šmarjeti 23. julija 2000, blagoslovil jih je Janez Zdešar. Duhovniki od leve: Janez Zdešar ml, dr. Janez Zdešar, Franc Zaplata in Lojze Legan. Foto: Ivo Žajdela

Iz naše fare so bili tedaj pokončani ...

»Iz naše fare so bili tedaj pokončani: Jože Ajdnik (posestnikov sin iz Bele Cerkve), Polde Klobučar (referent Vzajemne zavarovalnice, doma z Vinjega Vrha), Franc Gričar (nekdanji policist, prav tako z Vinjega Vrha), Franc Furlan (upokojeni orožnik iz Dole­njega Kronovega), njegova noseča žena Marija Furlan in njun 15-letni sin Marjan Furlan (dijak meščanske šole). V oktobru 1942 pa so odgnali v gozdove in tam ubili še Avguština Ajdnika, brata prej navedenega Jožeta Ajdnika, Avguštin je bil priženjen pri Lindičevih na Gradenjih in je bil oče treh otrok. Za nameček so pri tej hiši neko noč po umoru pobrali še njegovo doto, njegove obleke, precej hrane, vola, prašiča in voz.«

Postavitev farnih spominskih plošč v Šmarjeti 23. julija 2000, govor Justina Stanovnika. Duhovniki za njim z leve: Zdravko Reven, Janez Zdešar ml. (takrat župnik v Šmarjeti), dr. Janez Zdešar, Franc Zaplata (nekdanji župnik v Šmarjeti, do leta 1969), Lojze Legan (doma iz Trebnjega, upokojeni duhovnik, hodil po svetu, takrat je živel v stolnem župnišču v Ljubljani). Foto: Ivo Žajdela

Ljudje med kladivom in nakovalom nasilja 

Že proti koncu julija se je vest o teh pobojih hitro razširila. Neki borec – partizan – se je tiste dni hvalil, da opravlja pomembno funkcijo, 'da preizkuša narod'; prav on je odvedel nekaj ljudi na tisto zaslišanje v Klevevž. V ljudi se je naselil strah. Nihče ni vedel, kdo bo naslednji na vrsti, in nikogar ni bilo, ki bi se temu uprl. O kakih vaških stražarjih ali kakem gibanju bele garde tedaj pri nas še nihče ni ničesar vedel.

Ljudje so se po drugi strani bali tudi okupatorjev, kajti ti so v velikih trumah prišli v tisto vas, kjer so partizani slučajno naleteli na Italijane in nanje sprožili nekaj strelov. Za povračilo so vas požgali, ljudi izgnali, moške pa odgnali v internacijo. Tako se je zgodilo npr. v Mačkovcu pri Novem mestu junija 1942.

Sredi avgusta 1942 se je med ljudmi začelo šušljati, da se zbirajo neki možje in fantje, ki se hočejo upreti partizanom. Ne dolgo za tem, bilo je na zadnjo nedeljo v avgustu, so iz Kronovega proti Beli Cerkvi s streljanjem v zrak prihrumeli neki vojaki. Bili so Slovenci, ki so na glavah nosili baretke, verjetno brez oznak. Za nekaj ur so se zabarikadirali v vasi in sredi popoldneva nadaljevali svoj pohod proti Šmarjeti in Mokronogu. /.../«

Postavitev farnih spominskih plošč v Šmarjeti 23. julija 2000. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski napad na Belo Cerkev 

»Partizanska svoboda je trajala še nekaj tednov, nato pa so se proti koncu septembra 1942 iz Šmarjete usuli italijanski vojaki kot del zapoznele roške ofenzive. Italijani so tedaj po njivah in domovih pobrali mnogo moških in jih začasno zaprli v 'dvorano' v Beli Cerkvi. Tu so jih prebirali dan ali dva, nato pa so večino odpeljali v internacijo. Partizanov tedaj ni bilo blizu in z njihove strani na Italijane ni padel niti en strel. /.../

Proti koncu maja ali že v začetku junija 1943 je prišla v Belo Cerkev večja enota legionarjev /vaških stražarjev/. /.../ V začetku avgusta je na območje Šmarjete prišlo nekaj partizanskih brigad in v Beli Cerkvi so lahko zaslutili, da se pripravlja napad nanje. To je postalo očitno, ko so partizani na prvo soboto 8. avgusta 1943 zjutraj med mašo poskusno z mitraljezi spustili s pobočja Vinjega Vrha nekaj rafalov na legionarsko postajo. Legionarji so trojno odgovorili, vendar je v desetih minutah streljanje utihnilo. To je bil, samo uvod za resnejši napad, bilo pa je dovolj, da so se ljudje po maši z velikim strahom vračali na svoje domove.«

Šmarjeta, pogled iz zraka. Foto: Tomaž Perme

Zvonik je gorel od vrha navzdol kot sveča

»Svoj pravi napad so partizani izvedli naslednji dan. Že zvečer so v tišini zasedli svoje borbene položaje okrog vasi in čakali na signal. Najprej se je slišalo bolj oddaljeno streljanje, to je bil napad na legionarje v Dragi. Kmalu zatem se je začelo streljanje na glavnem bojišču okrog Bele Cerkve. Pokalo je celo noč. V Dragi je streljanje kmalu prenehalo, ker so partiza­ni kaj hitro ugotovili, da v bunkerju ni več legionarjev. Le-ti so ga tik pred napadom zapustili in se skrivaj premaknili v Belo Cerkev. Partizani so se v Dragi nato lotili požiganja mostu čez Krko, a pri tem niso bili uspešni.

Medtem je boj okrog Bele Cerkve postajal vse silovitejši. Kdaj pa kdaj je med truščem nastal kratek premor in tedaj se je slišalo vpitje, vendar se besedila ni dalo razumeti. Malo pozneje so se v boj vključili tudi topovi, najprej partizanski, nato pa še italijanski iz Novega mesta. Partizanski top je streljal s pobočja Vinjega Vrha na župnišče in zvonik cerkve. Ena od teh granat je zažgala streho zvonika. Že med streljanjem s topom je zagorelo gospodarsko poslopje tik ob žici in od tega ognja so se cilji po vasi bolje videli. Zvonik je gorel od vrha navzdol kot sveča in v zgodnjih jutranjih urah je dosegel streho cerkve. Eksplozije italijanskih granat iz Novega mesta so delale velik trušč, k sreči pa so padale le po travnikih med Belo Cerkvijo in Družinsko vasjo.«

Partizani so med svojim napadom avgusta 1943 zažgali cerkev v Beli Cerkvi.

Na koru so se orgle, klopi in ograja spremenile v pepel

»V zgodnjem jutra se je v ognju razplamtela tudi streha cerkve. Združeni sij obeli požarov je pošastno odganjal visoko v nebo in rdeče osvetljeval velik oblak črnega dima, V tem trušču se je samo župnik Jože Strah lotil reševanja najpomembnejših predmetov iz goreče cerkve. Kaj posebnega pa niti on sam ni mogel storiti, kajti okrog njega so žvižgale smrtonosne krogle. K sreči je ob nastopu jutranje zore streljanje okrog vasi nenadoma ponehalo, partizani pa so se začeli organizirano umikati. Kake četrt ure pozneje so prenehali z ognjem tudi legionarji, italijanski topovi pa so bobneli vsaj še pol ure. Ljudje so se šele zdaj pridružili župniku pri gašenju cerkve. Ognjeni zublji so v koru že požirali orgle, se širili pod obokom cerkvene ladje ter lizali vrhove že počrnelih oltarjev, Kljub vročini, ki se je razvila v goreči cerkvi, so jih s skrajnimi napori rešili. Pogasili so tudi tri goreče klopi v ladji cerkve. Na koru so se orgle, klopi in ograja spremenile v pepel. Razžarjeni zvonovi so popadali na strop nad korom. Na njih so izgorevali ostanki tramov

V spopadu ni bilo niti smrtnih žrtev niti zmagovalca, ki bi se znesel nad premagancem, kot se je to zgodilo ob partizanskih zmagah na Ajdovcu, Suhorju ali na gradu Dob. /.../«

Požgano cerkev v Beli Cerkvi so dolgo obnavljali. Foto: Ivo Žajdela

Župnija Bela Cerkev je ena najstarejših na Dolenjskem

»V novembru 1943 je prišla v Belo Cerkev zopet enota legionarjev, ki pa so se pred tem preimenovali v domobrance. Bili so še v civilnih oblekah, toda puške so imeli krajše, boljše od prejšnjih, dolgih francoskih, Najprej so si izkopali obrambne jarke in bunkerje, zazidali nekatera okna na šoli, v dvorani in na župnišču ter popravili bodečo žico okrog svojih okopov. Ko je bilo to gotovo, so se lotiti pokrivanja strehe na cerkvi, kasneje pa tudi obnove in pokrivanja zvonika. Tako je na pomlad 1944 cerkev imela novo streho in razmočeni zidovi so se začeli sušiti.« To je nekaj odlom­kov iz obširnega in zelo pošteno napisanega prispevka zgodovi­narja dr. Staneta Grande.

Naj pri tem omenim, da ima cerkev v Beli Cerkvi izjemno zgodovino. Župnija Bela Cerkev je namreč ena najstarejših na Dolenjskem, saj je nastala že v zadnji četrtini 11. stoletja (omenja se v listini iz leta 1074), kot piše v zborniku umetnostna zgodovinarka Marinka Dražumerič.

Ivan Kaplan o Beli Cerkvi med vojno v zborniku Šmarjeta in Bela Cerkev, 2007Mesnica v Šmarjeta, kjer so po vojni imeli zaprte domobrance (10. 6. 2007). Foto: Ivo Žajdela

Janko Maček je v Zavezi leta 1999 podrobno opisal partizansko morijo 

Kot zanimivost naj omenim, da sta urednika »prezrla« dobro napisan prispevek Janka Mačka v reviji Zaveza (št. 32, marec 1999), v katerem so veliko podrobneje in popolno opisani ključni dogodki v letu 1942 v Beli Cerkvi in Šmarjeti, ki se v zborniku sicer omenjajo, vendar veliko skromneje kot v Mačkovem prispevku. Če bi Mačkov prispevek – naj poudarim, da Janko Maček že sedemnajst let (leta 2007) v reviji Zaveza objavljaj izjemne prispevke, v katerih, tako kot nihče drug pri nas razkriva dogajanje na začetku druge svetovne vojne v Sloveniji – ponatisnila v zborniku, bi ga ta bistveno obogatil, vendar domnevam, da si tega nista upala, saj je prispevek dobesedno nabit s pretresljivo resnico, ki je domačini, potencialni kupci zbornika, domnevno ne bi prenesli.

Kljub temu je treba poudariti, da je zbornik Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja izjemno kakovosten, saj so v njem izvrstni avtorji prikazali pravo zakladnico bogate zgodovine tega območja.

Spominske plošče v Šmarjeti. Foto: Ivo Žajdela

Konec v: Šmarjeta, grad Klevevž, partizani 1942 [4]

Ivo Žajdela, Šmarješka republika, Demokracija, 5. 7. 2007

1/9