Naj te komunistične zločine in partizansko pustošenje slovenstva prikažem tudi skozi odlično rekonstrukcijo dogajanja, ki jo je v rubriki Kako se je začelo pod naslovom Resnica je samo ena v reviji Zaveza (štev. 92, marec 2014) opisal Janko Maček (opomba Ivo Žajdela).

Janko Maček v rubriki Kako se je začelo o Sodražici

Ob slovenskem kulturnem prazniku se je ta in oni gotovo spomnil pesmi, ki jo je naš veliki pesnik posvetil svoji rojstni Vrbi: O Vrba, srečna, draga vas domača ... pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval svet' Marka. Verjetno boste takoj pomislili, kaj bi naša napovedana tema, ki ni prav nič romantična, mogla imeti skupnega s Prešernovo Vrbo. Kdor vsaj malo pozna ribniško dolino, se bo spomnil bele cerkvice na hribu nasproti Nove Štifte in prijazne vasice pod njo; to je podružnična cerkev sv. Marka v Zapotoku, ki spada pod faro Sodražica. Od tu je doma Vladimir Kozina, ki je leta 1974 izdal knjigo Slovenija v plamenih in v njej popisal težko zgodbo svojih najbližjih, ki jim je komunistična revolucija vzela življenje oziroma jih oropala doma in jih pognala v tujino. To njegovo pričevanje se mi zdi tako važno, da sem se odločil, da ga vključim v naš Kako se je začelo, tudi zato, ker vem, da mnogi naši bralci niso imeli prilike prebrati omenjene knjige.

Dogodki spomladi 1942 so do temeljev pretresli življenje teh krajev

Dogodki, ki so se zgodili spomladi 1942 v Sodražici, na Slemenih /pri Svetem Gregorju/ in v okolici, so do temeljev pretresli in v marsičem spremenili tradicionalno življenje teh krajev. »Sodražica ni dosti znana širši javnosti,« je zapisal Vladimir Kozina. »Vzrok temu je pač sosednji trg Ribnica. Ribničan si, pa bodi iz Sodražice ali iz Ribnice. Znan si po suhi robi in krošnji. Ko polja in travniki dremljejo pod snežno odejo, je po hišah vse živo. Izdelujejo različne izdelke suhe robe. Spomladi ali pa med senom in otavo pa si Ribničan oprta krošnjo in gre z njo v svet.« Že spomladi 1941, še bolj pa leta 1942 so bile razmere take, da so Ribničani morali s svojo robo ostati doma – leta 1941 zaradi okupacije in naslednje leto zaradi upora proti njej, za katerim pa se je prikrivala /komunistična/ revolucija, ki je močno udarila tudi po krošnjarjih.

Sodražica pred drugo svetovno vojno. Foto: knjiga Sodraških 800

Sodražica ob začetku druge svetovne vojne

V zgodbi o učiteljici Ivanki Škrabec Novak v 22. številki Zaveze (1996) sem seveda namenil nekaj besed tudi šoli, kjer je poučevala. Dvonadstropna zgradba z velikimi okni, svetlimi razredi in širokimi hodniki je dajala vtis urejenosti in trdnosti. Večina učiteljev je bila liberalno usmerjenih in so se imeli za napredne. Sicer pa v Sodražici niso bili napredni samo učitelji, ampak tudi drugi tržani, predvsem premožnejši, ki so bili člani liberalne stranke, medtem ko so se vasi, ki so spadale pod sodraško občino in faro, opredeljevale za Slovensko ljudsko stranko.

Na volitvah po koncu šestojanuarske diktature so po zaslugi vasi v občini zmagali »klerikalci« in povzročili skrbi naprednjakom, vendar je življenje kljub temu razmeroma mirno teklo dalje: Sokoli so hodili na »zlete«, Orli oziroma Slovenski fantje in dekleta na tabore, Društva kmetskih fantov in deklet pa še ni bilo. Za komuniste, ki so že pri volitvah leta 1920 nastopili s svojo listo in dosegli sila skromen rezultat, se skoraj ni vedelo. Šele ko je bil leta 1937 v Ribnici ustanovljen SKOJ (Zveza komunistične mladine), sta postala člana tudi Lovro Kleindienst in Danilo Oberstar iz Sodražice. Leta 1937 je nekako hkrati z Dakijem odšel na pomoč španski republiki Franc Gornik; Lojze Zajec, Kozinov gimnazijski sošolec, in Ivan Fajdiga pa sta ustanavljala Društvo kmetskih fantov in deklet, toda prehitela ju je vojna.

Zakaj so se spravili nad križ, ki nima zveze s pretečo vojno?

V noči med božičem in sv. Štefanom leta 1940 je na Strmci nad Sodražico zgorel velik lesen križ, ki so ga farani postavili v spomin na evharistični kongres leta 1935. Ljudje so spraševali, kaj to pomeni, kdo ga je požgal. Neznanci? Kaj prinašajo ti neznanci? Zakaj so se spravili nad križ, ki nima zveze z vse resnejšimi napovedmi napada zahodnih in severnih sosedov? Nekateri so tedaj že govorili o komunizmu in revoluciji, niso pa v tem videli resne nevarnosti, še manj pa da je že tako blizu. Čutili so bližino vojne in se je bali, niso se pa zavedali nevarnosti, ki je pretila od domačih »čebinskih turistov«, ki so imeli že izdelan načrt, kako bodo vojno in morebitno tujo okupacijo izkoristili za revolucijo in prevzem oblasti.

Osnovna šola pred vojno v Sodražici, pred uničenjem med vojno, ki so ga povzročili partizani. Foto: knjiga Sodraških 800

Svoj plen so vozili v Travno goro in ga tam poskrili

Ni bilo treba dolgo čakati in zle slutnje, ki so jih ljudje občutili ob gorečem križu, so se začele uresničevati. Na cvetno nedeljo 1941 so Nemci brez vojne napovedi bombardirali Beograd. Tako kot se je napad na Jugoslavijo hitro začel, je bil tudi hitro končan, saj je jugoslovanska vojska že po nekaj dneh razpadla. V Sodražici so bila vojaška skladišča in ko so ljudje videli, da vojska razpada oziroma odhaja, so vdrli in začeli voziti domov, kar jim je prišlo pod roke. Tudi »neznanci« so se takoj znašli. Predvsem jih je zanimalo orožje, pa tudi obleka in hrana. Svoj plen so vozili v Travno goro in ga tam poskrili.

In prav ta možakar je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo ...

Pehotna enota, v katero je bil ob mobilizaciji razporejen France Kozina iz Zapotoka, je razpadla pri Dolenji vasi in fant je v uniformi in s puško na rami prišel domov na veliko soboto zvečer. Italijani so prišli v Sodražico na velikonočni ponedeljek. V Zapotoku so se ljudje tiste dni držali po hišah. Na veliki ponedeljek po kosilu se je nekaj mož in fantov zbralo pred Kozinčevo hišo in Mirko (Vladimir) jih je fotografiral, potem pa so skupaj šli k »nauku« v Novo Štifto. Po končani pobožnosti so se vračali domov in srečevali Italijane, ki so se pomikali po glavni cesti proti Ribnici. Ko je znanec iz sosednje vasi med potjo omenil Kozinčevemu očetu, da je končno prišel čas tudi za reveže, saj bo Hitler vsem dal belega kruha, je bil oče užaljen in ga je ostro zavrnil. In prav ta možakar je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko je partija napovedala osvobodilni boj za vsako ceno, bil med tistimi, ki so brezobzirno nastopili proti domačim političnim nasprotnikom.

Pogled na Sodražico. Foto: Ivo Žajdela

Prve »akcije« »neznancev«

V avgustu in septembru 1941 je iz Ljubljane prišlo v Sodražico in okolico precej beguncev. Nemci so namreč na svojem zasedbenem območju začeli takoj preganjati vidnejše Slovence, zlasti intelektualce. Mnogi so se tedaj umaknili v Ljubljano, kjer so jih Italijani tolerirali, bili pa so problemi s prehrano in nastanitvijo. V Sodražici so jih ljudje lepo sprejeli in delili z njimi streho in kruh. Nekateri izmed beguncev so začeli kmalu po prihodu govoriti o »četnikih« v Travni gori, ki se pripravljajo na izgon okupatorja in jim je treba pomagati, obenem pa vlekli na ušesa, kaj o tem mislijo njihovi gostitelji. Menda je bilo sredi novembra, ko je bila neke noči vsa dolina brez elektrike. Drugi dan se je razširila vest, da so »neznanci« pri Svetem Gregorju podrli drog električnega daljnovoda, pri Vincah pa ob cesti požagali brzojavne drogove. Malo kasneje so »neznanci« nad Grdim Dolom razstrelili električni transformator in dolina je bila spet v temi.

Beblerjeva proletarska rdeča zvezda z vtkanim srpom in kladivom

Pozimi 1941/42 so partizani iz Travne gore prismučali skoraj do Sodražice in od časa do časa so se pojavili tudi na Slemenih. Morda je že tedaj kdo slišal za Dakijevo Letečo patruljo in kasneje opazil spremembo znaka na njihovih kapah. Namesto navadne rdeče zvezde so namreč začeli nositi rdečo zvezdo z rumenim srpom in kladivom v sredini. Kako je prišlo do tega? Dakijeva Leteča patrulja, ki je v začetku štela komaj deset mož, je dobila novo ime »Proletarska udarna patrulja« /v začetku so jo sestavljali Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Lojze Klančar - Kovač in še en, Franci Strle, Tomšičeva brigada 1, 1981, 232/ in v razmeroma kratkem času prerasla v Proletarsko udarno četo, nato pa v Proletarski udarni bataljon oziroma Proletarsko udarno brigado Toneta Tomšiča. Dr. Aleš Bebler je 24. aprila 1942 izdal naslednje povelje (Tomšičeva brigada, Uvodni del, str. 260): »Zaradi posebne hrabrosti in požrtvovalnosti se dosedanja 'Leteča patrulja' tovariša Dakija preimenuje v 'Proletarsko udarno patruljo' in se ji dovoljuje nositi na pokrivalu proletarska rdeča zvezda z vtkanim srpom in kladivom rumene barve namesto splošno uvedenega partizanskega znaka.« /Termin »proletarska rdeča zvezda« je bil značilna komunistična maska za komunistično rdečo zvezdo, op. I. Ž./

Od skupnega števila 108 mož je bilo 27 članov partije in SKOJ

Že 29. aprila 1942 je Bebler izdal še dodatni ukaz o formiranju Proletarske udarne čete, v katerem je naročil, naj se pri izboru moštva za četo upošteva socialno poreklo. Pravkar omenjena knjiga navaja (str. 265), da se je prve dni maja 1942 v četo vključilo iz Sodražice, Ribnice in Žigmaric 22 novincev, iz Velikih Lašč, Roba in Zapotoka pa še 18. Razen nekaj študentov so bili vsi kmečki sinovi, ki so se izučili kake obrti in so jih zato šteli med delavce. V isti knjigi zvemo, da je bilo v četi od skupnega števila 108 mož 27 članov partije in SKOJ. Zgovoren je tudi podatek o starostni sestavi čete, saj naj bi od skupnega števila 108 bilo 32 mož mlajših od 20 let, 35 pa v starosti od 20 do 25 let. Po tej statistiki naj bi bilo v četi kar 70 delavcev in samo 5 študentov oziroma dijakov.

Stane Semič - Daki je bil leta 1942 kot partizan vodja morilske »udarne grupe«, po vojni »narodni heroj«. Vir: AS 1549

»Proletarske« enote so izstopale po izredni krutosti do nasprotnikov

Komandir čete je bil Stane Semič - Daki, njegov namestnik Jože Kamnikar - Arti z Lavrice, Artijev brat Ivan Kamnikar - Matiček komandir voda in Zdravko Prebil - Abi iz Podsmreke, tesen Dakijev sodelavec; sama znana imena, ki jih bomo v naši zgodbi še srečali. (Kdor bi želel o njih izvedeti kaj več, naj v 33. št. Zaveze prebere članek Iva Žajdele Ko so zagospodarili besi in vsaj prelista Uvodni del trilogije Tomšičeva brigada.) Te podatke o Proletarski udarni patrulji in četi navajam, ker se mi zdijo važni za razumevanje dogodkov, o katerih bom pisal. Pišejo, da so omenjene proletarske enote izstopale od drugih po hrabrosti in požrtvovalnosti, lahko bi še dodal: po izredni krutosti do nasprotnikov. Upamo, da ni treba posebej dokazovati, koga so leta 1942 partizani smatrali za svojega največjega nasprotnika.

Nadaljevanje v: Sodražica, partizani 1942, France Kozina, Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Zdravko Prebil - Abi, Janko Maček [2]