Nadaljevanje iz: Sodražica, partizani 1942, France Kozina, Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Zdravko Prebil - Abi, Janko Maček [1]

Kozinčevi iz Zapotoka

Ivan Kozina se je rodil 17. februarja 1879 v Zapotoku pri Sodražici. Doma so imeli srednje veliko kmetijo, ki pa je prinašala precej skromen dohodek, ali kot so tedaj rekli: dosti dela, malo jela, zato je bilo poleg obdelovanja zemlje treba misliti še na kak dodaten zaslužek. Ivan je znal zidati, v zimskem času pa se je ukvarjal s »suho robo« in vsako pomlad odhajal s krošnjo na hrbtu v Prekmurje prodajat svoje izdelke. Življenjsko sopotnico si je našel v sosednji vasi Sušje pri Trdanovih, po domače pri Mihatovih. V predpustu 1903 je bila pri Mihatovih svatba: nevesta je bila Frančiška Trdan, ženin pa Ivan Kozina iz Zapotoka. Poroka je bila 8. februarja v farni cerkvi sv. Štefana v Ribnici.

Pomen izboljšav za racionalnejše življenje

Mlada nevesta je pri Kozinčevih v Zapotoku našla urejen dom. Prav tisto leto je vas dobila vodovod in gospodinji ni bilo treba hoditi s škafom na glavi po vodo k studencu. Znana je zgodba o očetu in sinu, ki sta se sporekla zaradi vode? Ko je sin omenil očetu, da bo napeljal vodo v hišo, se je ta razburil: »Kaj ti je tega treba? Moj oče in jaz sva jo nosila od studenca, ti pa tega ne zmoreš! Lahko bi te bilo sram.« No, v Zapotoku so se za vodovod odločili kmalu po letu 1900 in tudi elektriko so potegnili v vas razmeroma zgodaj. Ni dvoma, da je precej zasluge za to imel mladi Kozinec, ki je tudi tedaj, ko je s krošnjo na hrbtu hodil po daljnih krajih, imel odprte oči za svet okrog sebe. Zavedal se je, da se da tudi pri tradicionalnih kmečkih opravilih marsikaj izboljšati in opraviti z manj truda, energijo pa prihraniti za kaj drugega. Sosedje so v začetku kritično spremljali njegove »novotarije«, ko so pa videli, da so koristne, so se jih tudi sami oprijeli.

Družina Kozina iz Zapotok pri Sodražici, poleti 1938, France na desni, Vladimir na levi, hromi Janez med materjo in očetom.

Pri Kozinovih pet deklet in šest fantov

Leta 1905 je pri Kozinčevih prijokal na svet prvi otrok. Bila je deklica in krstili so jo za Marijo, klicali pa Micka. Dve leti kasneje je bil rojen sin Janez. Bil je zdrav in normalno je shodil, potem pa so se ob nekem prehladu pojavile težave. Zdravniki v Ljubljani so ugotovili paralizo in povedali, da bo deček ostal hrom. Čeprav je skrbna mati romala z njim k Novi Štifti in prosila za čudež, je ljubljanska diagnoza obveljala in fant je ostal invalid. Tretji otrok je bil France in za njim je prišel Jože, ki pa je umrl kmalu po rojstvu. V začetku prve svetovne vojne je bila rojena Franca, leta 1919 Mirko, nato pa Draga in za njo Stanko, ki so ga le nekaj mesecev po rojstvu pokopali pri cerkvi sv. Marka, in nato še Jože »drugi«, Milka in Albina. Pet deklet in šest fantov!

Ker ni mogel hoditi v šolo, ga je oče doma učil brati, pisati in računati

Predstavljajmo si, kako bi ob tem naštevanju reagirali načrtovalci moderne »družine«. Bi se vsaj zamislili, ali pa bi se samo pomilovalno nasmehnili? No, Kozinčeva mama ob tolikih otrokih, ob delu in skrbeh zanje, ni imela časa misliti na svoje pravice in udobje. Iz vere in molitve je črpala moč za materinsko poslanstvo in se kljub skrbem in garanju ni čutila prav nič zapostavljeno, ni izgubila življenjske vedrine. Ko je sin Janez zbolel, sta mu mati in oče skušala pomagati z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi, ko pa je kljub temu ostal hrom, sta požrtvovalno skrbela zanj in ga usposobila za življenje. Ker ni mogel hoditi v šolo, ga je oče doma učil brati, pisati in računati. Dobro je napredoval in kmalu celo pomagal bratom ter sestram pri domačih nalogah. Kasneje se je izučil za urarja in ljudje od blizu in daleč so mu nosili popravljat ure.

France se je z 18 leti odpravil v Kanado in tam delal v rudniku

Zaradi Janezove bolezni je bil za očetovega naslednika na domačiji določen France. Postal bo lastnik, toda moral bo izplačati brate in sestre. Kje bo dobil toliko denarja? Ko je France dopolnil 18 let, se je zato odpravil v Kanado in tam delal v rudniku. Po treh letih se je vrnil domov. V tujini je marsikaj doživel, vendar ni izgubil vere in ne ljubezni do domovine. O tem pričajo verzi, ki jih je zapisal v svoj kanadski dnevnik: Kar svetega imaš v duši svoji, ne daj iztrgati nikdar, četudi drugo vse razruši usode trde ti vihar!

Mirka so poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano

Mickini odločitvi, da postane redovnica, je oče sprva nasprotoval, ne samo zato ker ji je bilo treba ob vstopu izplačati doto, ampak tudi ni bil prepričan o njenem poklicu. Ko pa ni popustila, se je omehčal in hči se je za vedno poslovila od domačih, odšla h klarisam v Split in postala sestra Marija Imakulata. Mirka so poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano in po maturi na škofijski klasični gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Jože je malo pred začetkom okupacije odšel za trgovskega vajenca v Kamnik, Francka pa je konec leta 1940 umrla zaradi srčne kapi, stara 24 let. Ostanejo nam še tri dekleta: Draga se je učila za kuharico, Milka za šiviljo, najmlajša Albina je pa bila leta 1942 še doma, saj je bila stara komaj 11 let.

Kozinčevi so kmalu sprevideli, kaj se skriva za »četniki« in »partizani«

Omenil sem že, da se je France na veliko soboto 1941, ko je njegova enota jugoslovanske vojske pri Dolenji vasi razpadla, v uniformi in s puško na rami vrnil domov. Puško je brez kakšnega posebnega razloga skril, da bi ne bilo težav z Italijani. Prve mesece okupacije je življenje pri Kozinčevih teklo skoraj normalno. Mirko je bil v Ljubljani, za počitnice pa je prihajal domov in vedno prinesel tudi kake novice. Jože iz Kamnika zaradi nemške meje ni mogel domov, so si pa redno dopisovali. Ko se je začelo govoriti o četnikih in kasneje o partizanih, so Kozinčevi kmalu sprevideli, kaj se za tem skriva, saj je bil Mirko o vsem dobro poučen, poleg tega pa so pri hiši imeli tudi radio, ki ga je Janez kupil že pred vojno in ga Italijanom ni prijavil.

Grozeči »obisk« partizana Abija pri Francetu

Odkar Osvobodilna fronta /maska za komuniste/ in partizani niso bili več skrivnost, je France čutil, da ga spremljajo tako rekoč na vsakem koraku. Vedeli so, da ima ugled in da je pri ljudeh priljubljen, zato so ga hoteli pridobiti zase. Seveda so najprej poizkusili na lep način. Hvalili so njegovo delavnost, poštenost in dobre zveze z ljudmi, ki mu bodo omogočile uspešno delo v organizaciji in skozi to tudi vodilno mesto. Ko France za tako snubljenje ni pokazal posluha, so spremenili taktiko in mu začeli pošiljati grozilna pisma. Ko ga tudi to ni premaknilo, je nekega popoldneva v marcu 1942 dobil obisk iz Travne gore. Oboroženi obiskovalec se je predstavil kot Abi, predvojni komunist, ki se je v Španiji boril proti Francu; na vse pretege je hvalil partizane in njihov boj proti okupatorju, kritiziral pa londonsko vlado. France ga je nekaj časa poslušal, potem pa odkrito povedal, da mu ne verjame, in ga tudi vprašal, zakaj ubijajo poštene Slovence in povzročajo požige slovenskih vasi. Namesto odgovora se je obiskovalec razjezil, pograbil svoje orožje in z grožnjo »Hudič, ne boš nam ušel,« zaloputnil vrata.

Francetov odgovor je bil kratek: »Jaz v gozd ne grem.«

Abi, s pravim imenom Zdravko Prebil iz Podsmreke pri Dobrovi, je bil član Dakijeve Leteče patrulje, ki je tisto zimo s smučkami na nogah križarila po Bloški planoti, se spuščala v Loško dolino in s Travne gore prišla tudi do Sodražice in Slemen. V Zapotoku so vedeli, da je ta patrulja sredi februarja 1942 v Borovcu pri Karlovici ustrelila logarja Naceta Križmana. Kozinčevi so čutili, da Abijev obisk ne pomeni nič dobrega, vendar jim ni prišlo na misel, da bi iskali zaščito pri Italijanih. Zime tisto leto kar ni hotelo biti konec. Komaj je sneg nekoliko odlezel, že so travnogorski partizani razglasili mobilizacijo. Fantje, ki so se po eni strani bali partizanov, če se ne odzovejo, po drugi pa italijanskih represalij, če gredo v gozd, so za nasvet spraševali Franceta. Njegov odgovor je bil kratek: »Jaz v gozd ne grem, vi se pa odločite, kot se vam zdi prav.« Iz Sodražice in okolice je tedaj precej fantov šlo v Travno goro, ko so pa izvedeli za italijanski ultimat, da se bodo maščevali nad njihovimi družinami, so se večinoma vrnili domov. Francetu seveda tudi to ni bilo v prid.

V prazno Sodražico so vdrli »osvoboditelji« in prevzeli »oblast«

28. maja 1942 zjutraj je italijanska posadka v Sodražici nenadoma pobrala šila in kopita in se odpeljala v Ribnico. Komaj so Italijani odšli, že so se pojavili »osvoboditelji« in prevzeli oblast. Na vseh poteh v trg so postavili straže. Izhod za navadne ljudi ni bil več možen, ob vstopu so pa vsakogar pregledali. Takoj po prihodu so partizani začeli iskati svoje nasprotnike. Kako hitro se je vse to odvijalo, nam nazorno pokaže pričevanje Kovačevih, pri katerih sta tedaj stanovala učiteljica Ivanka Škrabec in njen mož France Novak. Kovačev oče je tisto jutro nekaj urejal na dvorišču in več otrok je bilo z njim. Iz stanovanja sta pravkar prišla učiteljica in njen mož. Niso se še dobro pozdravili, že je s kolesom prisopihal znan tržan in zaklical Novaku, naj takoj beži. Novak je pohitel v stanovanje, se potem kar na stopnicah poslovil od žene, zgrabil kolo, ki je bilo prislonjeno k steni na koncu hiše, in oddrvel proti Zamostecu. Le nekaj minut kasneje so na dvorišču že bili partizani, ki so iskali Novaka, in popoldne je bilo na trgu sredi Sodražice zborovanje, na katerem so poleg drugega tudi zaslišali učiteljico Ivanko. Po mitingu so jo sicer izpustili, vendar so ji ukazali ostati doma, dokler je spet ne pokličejo.

Partizanski umor 16 Romov pod Boncarjem pri Sodražici

Naslednji dan, 29. maja dopoldne, so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali dva voza ciganov proti Sodražici. Zajeli so jih na »meji osvobojenega ozemlja«, ko so se pripeljali od Ribnice. V Sodražici so jih zaslišali in »sodnik« Stante jih je po hitrem postopku »obsodil« na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in ko so v Podklancu izstopili, so si morali tam blizu ceste izkopati grob, nato pa so jih postrelili. »Sodba« je bila enaka za vseh šestnajst brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Mirko Kozina je v že omenjeni knjigi zapisal: »Kot snopje s kozolca na voz padajo cigani v skupen grob: očetje, fantje, matere, dekleta, celo dojenčki.«

Jože Kamnikar - Arti

Arti je s kolom vpričo očeta in hromega Janeza začel mlatiti po Francetu

Istega dne popoldne je v Zapotok prišla patrulja z Artijem na čelu /Jože Kamnikar - Arti/. Kozinčev oče in France sta pospravljala po kozolcu. Že dopoldne je begunec Torkar, ki je stanoval pri Kozinčevih, svetoval Francetu, naj se hitro umakne v Ljubljano. Vse od Abijevega obiska v marcu je France slutil, kaj ga čaka, vendar se ni odločil za umik, ker se je bal, da se bodo znesli nad domačimi, če njega ne bodo našli. Ko je zdaj na Artijevo zahtevo prišel iz kozolca, so ga takoj obkolili in Arti mu je na čelo nastavil pištolo: »Pet minut imaš časa, da mi izročiš puško.« France je vedel, da ga to ne bo rešilo, vendar je stopil v hlev, kjer je imel skrito puško, in jo izročil. Tedaj pa je Arti zgrabil kol in vpričo očeta in hromega Janeza začel mlatiti po Francetu.

Nadaljevanje v: Sodražica, partizani 1942, France Kozina, Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Zdravko Prebil - Abi, Janko Maček [3]