Leta 2007 so v Šmarjeti izdali zbornik, ki je eden najboljših tovrstnih krajevnih zbornikov pri nas, v katerem so prvič po mnogih desetletjih objektivno prikazali zgodovina tega območja.

Zbornik Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja

Zbornik z naslovom Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja sta uredila dr. France Cvelbar in dr. Stane Granda, izdala pa Domoznansko društvo Šmarjeta in založba Goga iz Novega mesta. Vsebina zbornika je tako rekoč popolno nasprotje neke druge knjižice, ki so jo sredi osemdesetih let izdali pri Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Pod naslovom Šmarjeta pri Novem mestu v narodnoosvobodilni vojni 1941–1945 (Novo mesto, 1985) jo je napisal Vlado Jurančič, v njej pa je na 126 straneh napisana komunistična mitologija, v kateri je avtor konstruiral »narodnoosvobodilno vojno«, tu in tam pa kot izrazite negativce prikazal nekatere ljudi, ki jih je ta »vojna« umorila, zraven pa še oklevetala kot izdajalce.

Šmarjeta je zaradi komunistov sinonim za njihove zločine

Ne samo zaradi tega se v bom v tem zapisu dotaknili problematike teh »izdajalcev«, saj so si vsaj zdaj, leta 2007, jo so šmarješki zbornik izdali, sedemnajst let po koncu komunističnega režima, zaslužili vsaj nekaj pozornosti. Posledice njihovega »izginotja« se namreč v Šmarjeti – ta je bolj znana po bližnjih Šmarjeških toplicah – čutijo še danes. Pri nas še vedno ni v navadi, da imenujemo osebe, ki so med vojno in po njej povzročili silne zločine nad ljudmi. Ponavadi za ljudi, ki so jih uničili, še vedno rečemo »bil je ubit« ali, če so požgali grad, »bil je požgan«, v trpni obliki torej, ne pa so ga ubili, so ga požgali. Imena storilcev so nedotaknjena. To veliko pove tako o njih oziroma politični združbi, ki so ji pripadali (komunistom) in tudi o tistih, ki so jih komunisti uničevali. V vsaki normalni družbi bi po tako dolgem obdobju, ki je poteklo od dogodkov, imeli številne doktorske disertacije o teh dogodkih, o zločinski naravi nekega gibanja, o njihovih nosilcih ter o njihovih zločinih, tu mislim predvsem na psiho(pato)logijo nasilja in z njim uničenih ljudi. Pri nas, za našo toliko poudarjeno znanost, pa nekaj takšnega ne obstaja.

Franc Videčnik, član »OF« v Šmarjeti in komandant bataljona »Narodne zaščite« v Šmarjeti (»narodna zaščita« je seveda pomenilo komunistična zaščita). Eden od voditeljev komunističnega zločinstva leta 1942 na območju Šmarjete.

Imena komunističnih zločincev na območju Šmarjete

Poglejmo torej nekaj podatkov o dogajanju v Šmarjeti in Beli Cerkvi med vojno. Najprej imena krivcev in storilcev zločinov iz leta 1942: Dušan Švara, komandant Krškega odreda (ki je vodil tudi poboj ranjencev na Turjaku septembra 1943), Nace Majcen, politični komisar Krškega odreda, Ivan More - Žan Rome, komandant drugega bataljona Dolenjskega odreda, Filip Tekavec - Gašper in Dušan Bravničar, prvi komandir, drugi politični komisar čete v drugem bataljonu Dolenjskega odreda,

Zoran Dobravc, prvi komandant bataljona narodne zaščite v Šmarjeti, njegov naslednik, Franc Videčnik, član rajonskega odbora OF in komandant bataljona narodne zaščite v Šmarjeti, Leopoldina Jurančič, politična komisarka tega bataljona, še prej pa sekretarka rajonskega odbora OF v Šmarjeti, Franc Karlovšek, član rajonskega odbora OF v Šmarjeti (slednja dva so Italijani ustrelili 28. septembra 1942 pri Semiču), Viktor Avbelj - Rudi, Lado Ambrožič - Novljan, Stane Potočar - Lazar, Franc Krese - Čoban, če omenim le najvidnejše. Vsa ta imena in njihova vloga je jasno prikazana v obeh omenjenih knjigah. Tisti, ki poznajo partizanstvo in komunistično revolucijo na Slovenskem, dobro vedo, kdo so ta imena. Prav vsa se nam danes kažejo z raznih spominskih plošč in spomenikov, pri čemer tisti, ki gmotno živijo iz njihove dediščine, ves čas Slovence opozarjajo, naj ne bomo »revanšisti«, »revizionisti«, »spreminjevalci zgodovine« in uničevalci spomenikov. Naj torej pustimo »zgodovino« (zgodovinarjem«), se pravi komunistično-partizanske zločine, pri miru.

Grad Klevevž pred partizanskim požigom.

»Ljudska oblast« v gradu Klevevž

In zdaj ljudje, ki so jih zgoraj omenjeni uničili, predvsem tiste iz leta 1942. Ker leži Šmarjeta izven glavnih cest, v njej, razen nekaj dni čisto na začetku vojne, ni bilo okupatorjevih postojank. To je komunistom omogočilo, da so si na tem območju organizirali t. i. »osvobojeno območje«. Ko so konec aprila 1942 izvedeli, da se bo graščak Anton Ulm 24. aprila izselil iz gradu Klevevž in odšel v Nemčijo (odselil se je na Koroško), so partizani v noči na 24. april izvedli »preskrbovalno akcijo«, kar pomeni, da so izropali grad: odgnali so živino ter zažgali dva osebna avtomobila. Nekaj kasneje so se v izpraznjen grad vselili partizani, tam uprizorili grofovsko življenje in se šli »ljudsko oblast« (kar je v mitologiji »NOB« sopomenka, maska za komunistično »oblast«).

Pogled na grad Klevevž pred partizanskim uničenjem, levo gospodarska poslopja, desno nekoliko zakrit grad, nad njim desno Marijina cerkev v Slapah.

Komunisti so ljudem delili ukradeno zemljo

Junija 1942 so organizirali volitve v »Narodnoosvobodilne odbore«, »razlastili« graščinsko posest in jo razdelili okoliškemu prebivalstvu, predvsem svojim simpatizerjem. Graščinsko posestvo je obsegalo 384 ha, od tega 303 ha gozdov, in zanimivo, da gozdov niso delili, ker so s tem hoteli preprečiti nenadzorovano sečnjo. V resnici so mislili na to, da bodo po vojni gozdove sami zaplenili. Toda tudi mnogim tistim, ki so jim leta 1942 podelili (ukradeno, ne svojo) zemljo, so jo po vojni odvzeli. Najprej so kmetje to zemljo štiri vojna leta obdelovali in hranili partizane, po vojni pa so še pet let morali oddajati »obvezno oddajo«. Deset let so torej hranili komunistično organizacijo, potem pa so mnogim zemljo vzeli in ustanovili komunistično »kmetijsko-obdelovalno zadrugo«, neke vrste komunistično suženjsko »gospodarstvo«.

Grad Klevevž pred partizanskim požigom.

19. oktobra 1942 so partizani grad Klevevž požgali

Naj poudarim, da so bile »volitve« t. i. »narodnoosvobodilnih odborov«, »razlastitev« zemlje in podeljevanje te zemlje, najbolj čista oblika komunistične revolucije. Komunisti in partizani so jo v Šmarjeti izvajali že junija 1942, po vsej Sloveniji pa po vojni.

Ko je italijanska vojska na koncu svoje poletne ofenzive prišla tudi v te kraje in so se partizani morali umakniti, je grad Klevevž 19. oktobra 1942 prvi bataljon Vzhodnodolenjskega odreda zažgal. Zgorel je eden najlepših gradov na Dolenjskem. Neznansko uničenje. Danes je prostor, kjer je nekoč mogočen grad stal, popolnoma zaraščen.

Kot vidimo in bomo še videli, so komunisti s svojo paravojsko partizani leta 1942 lagali, kradli, ubijali in požigali.

Dvorišče gradu Klevevž, pred partizanskim uničenjem.

Partizansko »sodišče« na gradu Klevevž

Na gradu Klevevž so imeli partizani svoje »sodišče«, kjer so ljudi, ki so jih prej ugrabili na domovih, »zasliševali« in »obsojali« na smrt. Vlado Jurančič je o tem v svoji partizanski knjigi napisal le nekaj vrstic. Zapisal je, da so partizani v začetku junija 1942 aretirali tri ljudi: »Furlan in Ajdnik sta bila sredi junija 1942 od štaba Krškega odreda /poveljevala sta mu Ivan More in Nace Majcen/ obsojena na smrt in ustreljena, medtem ko so Stanka Grahuta takrat izpustili.«

Nasilje (ugrabitve ljudi) in ubijanje je bilo za komuniste nekaj normalnega, komaj omembe vrednega. Uporabljali so celo besedo sojenje, kar je bil vrhunec komunističnega sprenevedanja in laganja. Tako rekoč enako hudo je, da nekateri zgodovinarji še danes partizansko »sodstvo« obravnavajo kot nekaj, kar da je obstajalo.

Vhod v kapelo gradu Klevevž pred vojno in partizanskim uničenjem.

Jurančič: Grahut je bil »usmrčen na nehuman način«

O grozovitem umoru Stanka Grahuta (rodil se je leta 1915, doma je bil iz Gorenje vasi pri Šmarjeti) je Jurančič zapisal naslednje (str. 48): »Nekaj dni pred prihodom belogardistov v Šmarjeto so partizani ponovno aretirali Stanka Grahuta iz Gorenje vasi. To so storili na podlagi poročila organizatorjev bele garde iz Novega mesta z dne 4. avgusta 1942, ki ga je prestregla varnostnoobveščevalna služba OF (VOS). V njem so sporočali svojemu vodstvu v Ljubljano, da so partizani odpeljali in ubili njihovega organizatorja Stanka Grahuta iz Šmarjete. Toda takrat, julija 1942, je bil Grahut samo aretiran in pozneje izpuščen. Na podlagi prestreženega poročila, iz katerega so povzeli, da gre v resnici za belogardističnega organizatorja, je bil Stanko Grahut obsojen na smrt in 31. avgusta 1942 na Selah pri Zburah justificiran (usmrčen). Zaradi nenadnega prodora belogardistov v Šmarjeto in zaradi določenega osebnega sovraštva, ki je izviralo še iz predvojnih let, je bil Grahut usmrčen na nehuman način. To je povzročilo med domačim prebivalstvom precejšen nemir in razburjenje.«

Ruševine gradu Klevevž po partizanskem uničenju leta 1942, stanje leta 1954, zadaj Marijina cerkev v Slapah.

Komunisti so leta 1942 menili, da samo oni lahko kaj počnejo (tako še leta 2026)

Jurančič je termine kot so »nehuman način« ter »precejšen nemir« in »razburjenje« moral zapisati. V resnici je ta grozoviti umor izbil sodu dno. Že prejšnji umori (omenil jih bom v nadaljevanju) so ljudem, ki so prej podpirali partizane – predvsem na osnovi njihove propagande –, odprli oči. Zdaj so mnoge ljudi naredili za svoje smrtne sovražnike. Naj še omenim, da je Jurančič Grahutovo politično usmerjenost in delo obravnaval kot nekaj zločinskega in da so ga partizani zato »obsodili« na smrt. V resnici sta bila zločinska miselnost in delovanje komunističnih partizanov. Stanko Grahut in ostali protirevolucionarji so se lahko organizirali, kakor so se hoteli (če so se komunisti lahko, kakor so se hoteli, so se prav tako lahko tudi vsi ostali!), poleg tega pa so se dejavno organizirali predvsem kot reakcija na komunistično uničevalno dejavnost. Pri nas še danes nekateri pišejo, da so se med vojno lahko organizirali samo komunisti (partizani), drugi pa se ne bi smeli. Kot gre za monopoliziranje do antifašizma, gre podobno tudi za monopoliziranje organiziranja (tudi odporništva).

Nadaljevanje v: Šmarjeta, grad Klevevž, partizani 1942, Stanko Grahut, družina Furlan [2]

Ivo Žajdela, Mučenje in umor Stanka Grahuta, Demokracija, 28. 6. 2007

Levo plato, kjer je stal grad Klevevž, pogled od Marijine cerkve v Slapah. Foto: Ivo Žajdela

Prostor, kjer je stal grad Klevevž, je danes zaraščen. Foto: Ivo Žajdela

1/3