Nadaljevanje iz: Šmarjeta, grad Klevevž, partizani 1942, Stanko Grahut, družina Furlan [1]

France Cvelbar o partizanskem nasilju leta 1942 v Šmarjeti

V zborniku Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja je njegov urednik dr. France Cvelbar na koncu objavil kratek spominski zapis o dogajanju v Šmarjeti med vojno in po njej. Naj povzamem nekoliko daljši odlomek o dogajanju leta 1942.

Str. 419–421: »OF je 'postavila izven zakona' vse, ki bi poskusili organizirati odpor proti okupatorju samostojno. Za sovražnike niso bili proglašeni samo tisti, ki so že pred vojno javno nastopali proti komunizmu, ampak tudi tisti, ki so se poskušali okupatorju upreti na svoj način. Čiščenje so prepustili posameznikom z zločinskimi nagnjenji, ki so marsikatero zverinstvo opravili tudi na svoj račun, vendar jim je kritje dajalo revolucionarno nasilje. Tako je bilo v Sloveniji pobitih (mnoge so zverinsko mučili) nad 400 ljudi, preden so se organizirali vaški stražarji in se postavili v bran za ogrožena svoja in tuja življenja.«Ruševine gradu Klevevž po partizanskem uničenju leta 1942, stanje leta 1950.

»Sodišče« Krškega odreda v gradu Klevevž

»Poleti 1942 smo zvedeli, da imajo partizani v Klevevžu (Krški odred) svoje sodišče, ki obsoja na smrt cigane in berače, ki jih obtožijo vohunjenja, pa tudi druge. Iz tistega časa je tam še vedno grobišče. Takrat so izvršili strašen zločin nad družino Franca Furlana, upokojenega orožnika iz Kronovega. V gozdu Kostanovlje so najprej (24. julija 1942) vpričo mladoletnega sina več ur mučili očeta in nazadnje usmrtili oba. Dva dni zatem so na istem kraju usmrtili še nosečo ženo oziroma mamo Marijo. Od doma so jo odpeljali skupaj z dveletnim sinkom, vendar so ji pred usmrtitvijo iztrgali otroka iz rok in ga vrnili stari materi. Straža, ki je vodila Marijo, se je, po pripovedovanju domačih, ustavila tudi na našem dvorišču. Takrat je imela Marija otroka še s seboj, nihče pa ni slutil, da jo peljejo v smrt.

Pozneje, vendar preden je starejši sin, Drago Furlan, med vojno starše in brata prekopal na novomeško pokopališče, sem bil na njihovem grobu v Kostanovljah. Drago, poznali smo ga pod imenom Oran, je leta 1944 postal poveljnik domobranske čete v Novem mestu. Padel je marca 1945 v spopadu z italijansko partizansko brigado.«

Kapela gradu Klevevž po partizanskem uničenju.

Partizanska ugrabitev Franca Furlana v Dolenjem Kronovem

Tu med povzetek Cvelbarjevega zapisa dodajam svoje besedilo, ki sem ga sestavil na osnovi zbiranja podatkov o partizanskem zločinu nad Furlanovimi 28. novembra 1995 pri Ivanu Kralju v Šmihelu pri Novem mestu ter od domačinov v Dolenjem Kronovem.

Franc Furlan je bil orožnik. Pred vojno je z družino živel v Črnomlju, tik pred vojno pa so ga prestavili v Dolenje Kronovo. Tam je imela hišo ženi­na mama, ki je družino sprejela na svoj dom. Kot šef orožniške postaje je bil vesten in pošten. S svojim poštenim delom si je pri nepoštenih nakopal nekaj sovražnikov.

24. julija (v Črnih bukvah str. 140, je datum 24. in 27. julij) 1942 je bil če­trtek. Opoldne je prišlo k Furlanovim nekaj partizanov. Očeta Franca so zvezali ter ga skupaj s šestnajstletnim sinom Marjanom odgnali (govori se tudi, da so sprva vzeli s seboj tudi dveletnega sina, ki so ga materi iztrgali iz rok, vendar naj bi ga ob odhodu vrgli na gnoj). Odgnali so ju na Sela pri gradu Klevevž. Tam naj bi ju zasliševali in mučili. Po govoricah, ki jih moramo vzeti zelo z rezervo, naj bi si grob morala skopati sama. Očeta naj bi celo razrezali, sin pa je moral kose znositi v grob. Ko je končal, so ubili tudi njega

Prostor, kjer je stal grad Klevevž, je danes zaraščen. Foto: Ivo Žajdela

Partizani so umorili tudi nosečo Marijo Furlan

V nedeljo, 27. julija, približno ob 14. uri so partizani prišli po ženo Marijo Furlan, ki je bila v visoki nosečnosti (čez šest tednov bi morala roditi). Ko so jo z dve­letnim sinom gnali po vasi, je ob cesti stal domači terenec Franc V., ki naj bi bil kriv za poboj Furlanovih. Partizanka, ki je bila zraven, ga je vprašala, kaj naj naredijo z njo, ko ni nič kriva. F. V. naj bi odgovoril, da naj ubijejo »staro in mlado«. Furlanovo naj bi umorili na istem mestu, kot malo prej moža in sina. To naj bi bilo v neki dolinici, ki ji domačini še danes rečejo Furlanova dolina.

Čez dva dni, v torek zgodaj zjutraj, je neka partizanka dveletnega sina Francija prignala nazaj. Sredi vasi, pred Haslnovo gostilno (danes je to pre­novljena hiša, ki stoji nasproti gostilne Prešeren) je v okno vrgla nekaj ka­menčkov. Skozi okno je pogledala uslužbenka in ji pokazala, kje je Furlano­va hiša. Partizanka je odšla do Furlanove hiše in fantka oddala stari mami (Franci je leta 1995 živel v Karlovcu).

Hiša družine Furlan v Kronovem, ki so jo leta 1942 uničili partizani, stanje 28. 11. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski umor Furlanovih (je povzročil Draga Furlana - Orana)

Furlanov sin Drago je hodil na učiteljišče v Ljubljani. Govori se, da naj bi se najprej pridružil partizanom, nato pa je s svojo partizansko skupino v Šentjoštu pod Gorjanci prestopil v Štajerski bataljon. Ivan Korošec je v svoji knjigi Prva nacionalna ilegala. Štajerski bataljon omenil (str. 71), da se je Drago Furlan pridružil tej ilegali oziroma kasnejšemu »Štajerskemu bataljo­nu« že 2. junija 1942, torej le nekaj dni za tem, ko je ta protikomunistična in protiokupatorska skupina prišla pod gorjance.

Drago Furlan je kasneje organiziral prekop posmrtnih ostankov očeta, ma­tere in brata na novomeško pokopališče. Kasneje je bil domobranski poveljnik. Umrl je zaradi ran 21. marca 1945 pri Mraševem.

V knjigi Ivana Korošca Prva nacionalna ilegala nosi eno poglavje naslov Zločinec Jerman, v njem pa lahko preberemo nekoliko drugačno verzijo poboja Furlanove družine, pri kateri najbolj zbode v oči, da ne omenja 16-letnega sina Marjana.

Str. 131–132: »Ker je pri partizanih vojaška moč hitro upadata, so si skušali pomagati z zvijačami in z nasiljem nad nemočnimi. Posebno nemirni so postajali teren­ci, ker jim je po vaseh postajalo vroče, v gozd pa jim ni dišalo iti. Zgovoren dokaz njihovega divjanja je naslednji primer iz Šmarjete.

Trije terenci so prišli k večjemu posestniku popisovat pridelek in določili, da mora polovico vsega oddati za »osvobodilno vojsko«. Kmet je zadrževal jezo in hlinil, da bo že pripravil za 'naše fante'. Partizanske biriče je povabil v klet na kozarec vina. Z izgovorom, da gre še po en kozarec, je poslal mlajšega fanta, da obvesti posadko v Škocjanu. Po nekaj minutah je prišlo 10 kolesarjev pod vodstvom vodnika Svaruna in Furlana - Orana. Komuniste so aretirali. Med njimi je bil tudi zloglasni zločinec Jerman – morilec Furla­nove družine /domnevno iz Črešnjice pri Otočcu/. Odgnali so jih na štab bataljona na Dolenji Brezovici.«

Šmarjeta, območje nepopisnih partizanskih zločinov v začetku poletja 1942, grad Klevevž je (bil) zgoraj levo.

Partizanski morilec Jerman

»Na zaslišanju je Jerman priznal 10 umorov. Na željo Furlana - Orana, je moral natanko opisati, kako je postopal z njegovim očetom in materjo, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Govoril je kot skesanec, ki je moral po­stopati po partizanskih metodah.

'Katere od 'partizanskih metod' si uporabil nad mojimi starši?' ga je Oran navidezno mirno vprašal. 'Najprej sem ju mučil z vbodi z nožem in udarci s pištolo, potem sta si morala izkopati plitvo jamo, nato sem ju pobil s krampom.' Oranu je drgetala vsaka mišica, vendar se je obvladal. Jerman je še pove­dal, da ga je Oranova mati prosila, naj ji prizanese zaradi otroka, ki ga nosi pod srcem, pa je zamahnil s krampom, da ji je prebodel prsi. Njegovi poma­gači so ju pahnili v jamo in zasuli. 'Jaz si ne bom mazal rok nad tvojim grešnim telesom,' je mirno zlogoval Oran. 'Sodbi Pravičnega ne uideš.' Na sodbi je bil spoznan za krivega desetih umorov in obsojen na smrt. Ti­sto noč pred ustrelitvijo je bil privezan k drevesu; stražil ga je bivši partizan. Oba sta izginila v noč.

Ko je dežurni častnik pri obhodu opazil, da ni ne obsojenca ne stražarja, je o tem takoj obvestil Kranjca. Takoj je odšla patrulja v Šmarjeto, da bi zava­rovala kmeta, vendar je bila žal prepozna. Jerman je s svojim pomagačem poklal vso družino in izginil. Cela dva meseca je po okolici strahoval osam­ljene domove. Končno so ga partizani sami ubili.« Tako Ivan Korošec v pripovedi s premim govorom. Na komunistično-partizanskem »spomeniku« v Otočcu, ki je poln rdečih simbolov, sta napisana dva Jermana.

»Spomenik NOB« na Otočcu s komunističnimi simboli, na njem sta napisana tudi dva Jermana. Stoji blizu Furlanovega Kronovega.

Novica o zločinu nad Stankom Grahutom se je kot blisk razširila po šmarješki okolici

Naj nadaljujem z zapisom Franceta Cvelbarja v zborniku Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja: »Govorica o umoru Furlanove družine je prodirala med ljudi le počasi, delno tudi zato, ker so ga izvršili skrito v gozdu. Novica o zločinu nad našim sovaščanom Stankom Grahutom, ki so ga 28. avgusta 1942 partizani strašno mučili in umorili v skalovju pod Selami nad Humom (kake četrt ure stran od groba Furlanovih), pa se je kot blisk razširila po šmarješki okolici in je vplivala na ravnanje ljudi vse do konca vojne in še naprej.

Stanko je bil sedemindvajsetleten samski kovač. Pri njem sem bil v šivalnici kak mesec pred njegovo smrtjo. Ne vem, ali sem šel k pomerjanju ali so me poslali iskat kaj dokončanega. Spominjam se, da je v šali razlagal (verjetno je bil kdo še zraven), kako v Šmarjeti pripravljajo igro in bo on (ali nekdo drug) v njej rekel: 'Samo za denar teče jezik moj kot šivalni stroj'. Seveda je bil on daleč od tega, da bi živel samo za denar.«

Novo mesto, pokopališče, grob Furlanovih, 28. 11. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski umor Stanka Grahuta

»Partizani so imeli Stanka zaprtega v Klevevžu nekaj dni že v začetku julija, vendar so ga oprostili in izpustili. Danes vemo (glej Zaveza, št. 32, str. 17), da obstaja (nedokončan) zapisnik tedanjega zasliševanja in da so imeli zaprtih tudi več mož in fantov iz Bele Cerkve. Predvsem so iskali podatke o udeležencih sestanka Slovenske legije, ki je prav tako kot partizani imela v načrtu upor proti okupatorju, vendar pozneje, v primernejšem trenutku. Sestanek naj bi bil nekje v bližini sv. Ane pri Mirni Peči. Po zaslišanju so tri izmed zaslišancev iz Bele Cerkve (Ajdnika, Gričarja in Klobučarja) mučili in usmrtili, ostale pa izpustili.

Stanka Grahuta so pred mučenjem in usmrtitvijo proti koncu avgusta zaprli v Klevevško kovačnico, v neposredni bližini katere je bilo partizansko sodišče. Kot se spominjam, se je po prvem zaslišanju in zaporu Stanko zadrževal doma in se torej ni čutil krivega ali ogroženega.

Preden pa so ga mrtvega pripeljali domov, smo zvedeli, da je med mučenjem strašno kričal in klical na pomoč mamo. Kričanje so slišali vaščani v vas Strmico preko doline Radulje in o tem obvestili njegove domače.«

Medvojni članek o umoru krojača Stanka Grahuta, 29. 8. 1942.

Mamin krik in vpitje, da se je slišalo do našega doma

»Ko so Stanka pripeljali domov na dvorišče, je njegova mama izvila iz sebe tak krik in vpitje, da se je slišalo do našega doma, čeprav je razdalja preko 500 metrov. Hitro sem stekel preko doline do Grahutovih in videl na vozu razmesarjenega, krvavega in delno z listjem oblepljenega Stanka. O pogrebu in posledicah tega zločina za partizanstvo v okolici Šmarjete zvemo iz dokumenta, ki ga je obveščevalna služba pri Okrožnem odboru OF za Novo mesto poslala glavnemu poveljniku Slovenskih partizanskih čet 3. septembra (glej Črne bukve, Ljubljana 1944). Poročilo najprej pove, da je Grahuta nek partizan rezal, tako da je kričal na pomoč, nato pa pravi: 'Ljudje so ob mrtvaškem odru glasno izražali svoje ogorčenje, višek pa je doseglo na dan pogreba v Šmarjeti na pokopališču. Ljudi in vencev je bilo, kot še ob nobenem pogrebu v Šmarjeti ne. Udeleženci so vpili 'ravbarji' in podobno, misleč pri tem partizane. Razpoloženje ljudi v Šmarjeti in okolici 2 h daleč je tako, da skoro nihče ne odzdravi partizanu.'«

Poročilo obveščevalne službe pri »Okrožnem odboru OF za Novo mesto« glavnemu poveljniku Slovenskih partizanskih čet 3. septembra 1942 (Črne bukve, Ljubljana, 1944, str. 123) o umoru Stanka Grahuta.

Moč komunističnega morilskega strahu

»Ko so ljudje ugotovili, da teror v Klevevžu, mučenje in umor Stanka Grahuta niso osamljeni primeri, ampak se dogajajo po vsej Ljubljanski pokrajini, je v ljudeh zavladal strah. Tudi otroci smo ga čutili. Podnevi smo se vsi skupaj počutili še nekoliko varne, noči pa smo se bali. Vsa vrata so bila skrbno zaklenjena. Napeto smo pričakovali, kdaj bo potrkalo. Tudi do zadnjega zrna izpraznjene kašče pri tistih hišah, kjer so imeli koga pri vaških stražarjih ali pa tistih, ki so bili pri partizanih slabo zapisani, smo se bali, saj nismo vedeli, kdo bo naslednji na vrsti.« Tako dr. France Cvelbar.

V priloženi priponki si lahko preberemo podroben opis, kako so komunisti pod krinko OF v Šmarjeti junija 1942 zasedali oblast. Tako, da so kradli in ubijali ljudi in vzpostavili tipični komunistični totalitarizem.

Vlado Jurančič, Šmarjeta pri Novem mestu v narodnoosvobodilni vojni 1941–1945, Novo mesto, 1985, str. 33–63Konec v: Šmarjeta, grad Klevevž, Bela Cerkev, partizani 1942, Stanko Grahut, družina Furlan [3]

1/9