Nadaljevanje iz: Ig, partizani 1942, komunistična revolucija, osvobojeno ozemlje [1]

10. maja 1942 so partizani v Mačkovcu nad Robom umorili deset Romov

Nadaljujem s partizanskimi zločini na širšem ižanskem. 18. aprila 1942 so partizani »leteče udarne patrulje« Tomšičeve brigade v Lanišču pri Škofljici umorili mamo Rozo Rupnik (1889) in hčerko Maro Rupnik (1919), p. d. Klemenovi. Vir: Franci Strle, Tomšičeva brigada, prvi del, str. 254; P. Tomažič, Z druge strani, Škofljica, 2015, str. 71 –72; FSP, 2. del, 2000, str. 123.

10. maja 1942 so v Mačkovcu nad Robom, kjer so imeli tabor, umorili desetčlansko skupino Romov. Morda le zato, da so se polastili njihovih dveh konjev.

Odnos levičarjev do partizanskih zločinov

Odnos tistih Slovencev, ki so interesno prežeti z levičarsko (komunistično) ideologijo (mitologijo), do tistih, ki so jih umorili njihovi biološki in ideološki predniki (komunisti, partizani), je neverjeten in osupljiv. Prav nič jim ni mar za te umore. Nasprotno, z lažnivimi floskulami o izdajstvu in kolaboraciji zločine prednikov zagovarjajo. Pač, njihovi privilegiji, njihovo privilegirano življenje temelji na teh umorih.

Pa saj, razen kakšne izjeme, ki ji ni mar, nikogar ne zanima temeljno dejstvo, da ne komunisti, ne njihove paravojske (partizani, Vos) niso imele nikakršne legalnosti, kaj šele legitimnosti. S tem, kar so prvenstveno počeli, z umori, grožnjami, ropanji in klevetanjem tistih, ki so jih uničevali, so bili tipični zločinci (tolpa, banda ...).

Cerkev na Kureščku pred vojno.

Skrbeli so za komunistično, to je revolucionarno plat partizanstva

Za vse te, za člane »leteče udarne patrulje«, za člane bataljona Ljube Šercerja Notranjskega odreda, kot za druge tedanje komunistično-partizanske enote velja, da so se tako že spomladi 1942 prekalili v revolucionarnih (to je komunističnih) umorih. »Seveda« so ubijali »izdajalce« in ne Slovencev oziroma civilistov. V naslednjih mesecih in letih so postali nosilci posebne »politike« v partizanski paravojski. Skrbeli so za komunistično, to je revolucionarno plat partizanstva.

Slovence, ki so jih iz različnih »razlogov« določili za »sovražnike« (striktno so jih imenovali s tem izrazom), so ubijali brez usmiljenja in na debelo. Edvard Kardelj in Boris Kidrič pač nista poznala usmiljenje, nasprotno, komunistična revolucija je poznala le smrt in na njenih temeljih prevlado storilcev teh smrti nad ostalimi ljudmi.

Kurešček, cerkev Marije Kraljice miru, romanje (1940). Foto: Peter Naglič

Že od začetka, od leta 1941, so vso pozornost posvetili komunistični revoluciji

Komunisti so že od začetka, od leta 1941, vso pozornost posvetili komunistični revoluciji. Preko svoje transmisije Osvobodilne fronte so začrtali »politiko« komunistične revolucije. Izvršni odbor OF je 30. decembra 1941 v svojem glasilu Slovenskem poročevalcu objavil navodila za delovanje terenskih odborov OF (v resnici komunistične partije). Njihove naloge so bile:

1. pospeševati, to je z vsemi silami podpirati oboroženi boj partizanov proti okupatorju,

2. pomagati odkrivati in uničevati domače ovaduhe in izdajalce,

3. boriti se proti peti koloni,

4. nadzirati nezanesljive ljudi, ki bi lahko škodovali boju proti okupatorju.

Kot vidimo, so že takrat (kasneje pa še bolj) razvili paleto izrazov (ovaduh, izdajalec, peta kolona, nezanesljivi ljudje), ki so služili le enemu: uničevanju »nasprotnikov«, to je »čiščenju« življenjskega prostora, ki ga bodo nato zasedli člani komunistične združbe. Od štirih točk so bile kar tri namenjene temu namenu. Le prva je bila za prikritje ostalih, to je izvajanju komunistične revolucije (nasilnemu pohodu na oblast).

Uničena cerkev na Kureščku.

Komunistično privabljanje kalinov

Seveda, v mnogih primerih so se ljudje v začetku pridružili OF, torej ne komunistom, čeprav je v osnovi šlo za komunistično tvorbo, v prepričanju, da se bodo borili proti okupatorju. Vse je bilo (navzven) propagirano z narodno-osvobodilnimi gesli. Potem pa, ko so imeli komunisti ljudi tako nekaj časa v organizaciji (npr. v odborih OF), so bili že tako vpeti vanjo, preparirani so bili z lepo propagando o dobrih namenih enih in zlih drugih, bili so prijateljsko prepleteni med seboj, da po letu ali več poti ven skoraj ni bilo več. To vsak dober organizator ve: človeka moraš najprej pridobiti, to narediš z različnimi slepilnimi manevri, potem ga notri primerno politično obdelaš, postane del kolektiva, hitro dobi kakšne majhne koncesije, in potem je »tvoj«, član »kolektiva«, člen v verigi. Postane »naš«.

Partizanska »osvoboditev« Iga

Maja 1942 so Kardelj, Kidrič in Maček pognali v tek t. i. pomladansko partizansko ofenzivo, kot so jo v propagandi poimenovali. 15. maja sta Abijevi in Artijevi skupini pri Želimljem naleteli na manjšo skupino (t. i. patruljo) italijanskih karabinjerjev. Enega so ubili, sedem pa zajeli. Odgnali so jih na Mačkovec in jih blizu svojega skrivališča vrgli v brezno. Zaradi dogodka so Italijani proti Želimljemu poslali novo patruljo, ki so jo partizani spet pregnali. V italijanski postojanki na Igu je ostalo le nekaj vojakov. Zaradi tega se je komandir voda »Proletarske udarne čete« Zdravko Prebil - Abi odločil, da jih bo napadel. V literaturi to označujejo kot »osvoboditev« Iga. Naslednji dan se jim je pridružila 1. četa Šercerjevega bataljona. Medtem so Italijani iz Ljubljane na Ig pripeljali več vojakov.

Tu je prišlo do zanimive situacije, ki nikoli ni bila razjasnjena. Italijanski komandant Grazioli je ukazal, da se manjše posadke umaknejo in nekaterih krajev in utrdijo nekatere druge. Tako so takrat Italijani zapustili mnoge kraje, na primer Ig in Sodražico. Te so takoj zasedli partizani in to potem v propagandni literaturi označevali kot »osvoboditev« oziroma kot »osvobojeno ozemlje«. Italijani so postojanko na Igu ukinili 20. maja. Vojake so premestili v postojanko v Šmarje – Sap, torej daleč stran. Podkrimske vasi so nato brez težav zasedli partizani 1. čete Šercerjevega bataljona, Proletarske udarne čete in Narodne zaščite.

Gornji Ig, izkop grobišča, grob Romkinje, ki se je rešila med partizansko morijo v Iški maja 1942 in so jo nato ubili pri Gornjem Igu. Foto: Uroš Košir: 28. 11. 2017

Gestrinova propaganda o »osvobojenem ozemlju«

Ferdo Gestrin je v knjigi Svet pod Krimom (Ljubljana, 2016, str. 131) zapisal: »Osvobojeno ozemlje v zahodnem delu Ljubljanske pokrajine je bilo veliko okoli 140 km². V celoti je narodnoosvobodilno gibanje takrat izbojevalo obsežno osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in Notranjskem, ki se je začelo skoraj pri bloku v žice obdane Ljubljane na Ižanski cesti in zajelo ozemlje od južnega obrobja Ljubljanskega barja skoraj do Kolpe. V vsem obdobju narodnoosvobodilnega boja je bilo od tega osvobojenega ozemlja večje samo svobodno ozemlje po kapitulaciji Italije.«

Šlo je seveda za čisto propagando, ki ni imela z dejanskim stanjem tako rekoč nič skupnega, ne leta 1942 in ne po kapitulaciji Italije jeseni 1943. In takšne knjige izhajajo še danes (Gestrinovo je založba ZRC SAZU ponatisnila še leta 2016). Ozemlje je bilo »prazno« le zato, ker ga takrat ni zasedala italijanska vojska. Ta svojih vojakov ni hotela preveč izpostavljati v šibkih in ozemeljsko izpostavljenih postojankah. Odločili so se za večje in številčno močnejše. Partizane pa so potem zasledovali v poletno-jesenski ofenzivi leta 1942, ko so z veliko vojsko prečesavali ozemlje, potem pa več ne. Deloma tudi zato ne, ker so se med tem že tudi pojavile postojanke vaških straž, ki so pred partizani varovale vasi in manjša območja.

Golo nad Igom, križ ob grobišču v breznu (24. 3. 2015).

Partizanska ropanja kmetov, trgovcev in gostilničarjev

Ig in podkrimske vasi naj bi bile »povsem svobodne« šest dni (Gestrin, 131). Poglejmo, kaj je ta »svoboda« pomenila oziroma kako so si jo zamišljali komunisti, OF in partizani. V »imenu OF« je »vso oblast« prevzel štab 1. bataljona L. Šercerja. Najprej so partizani na Igu kot vojni plen zavzeli precejšnje zaloge orožja in streliva. Zaplenili so »večje količine živil«. Enako so pokradli vse zaloge Prevoda, iz vojaškega skladišča na Palmetovem gradu in živila iz trgovin. Pri bogatih kmetih so opravljali »rekvizicijo«. Gestrin je uporabil to besedo, še eno tujko ob ostalih, s katerimi so prikrivali svoje zločine, kot so (bile) likvidacija, justifikacija, eksekucija, rekvizicija, žrtev ipd. izrazi. »Rekvizicija« je bila seveda navadno ropanje, ob obilo groženj in poniževanj. Ta partizanska ropanja kmetov, trgovcev in gostilničarjev so trajala več let ter so izgledala kot ropanja tolp ali band.

Farne spominske plošče na Igu. Foto: Ivo Žajdela

Poleg ropanja so partizani ljudi še klevetali

Bivšemu želimeljskemu župniku, ki je živel na Igu, so pokradli perilo, razno opravo, kuhinjske potrebščine in hrano. Za ta rop je Gestrin uporabil še en izraz iz arzenala podobnih komunističnih, namreč, da so mu vse to »zaplenili«. Štab bataljona je iz blagajn občine Ig in Tomišelj pokradel deponiran denar. Roparji so se pritoževali, ker naj bi v tomišeljski občinski blagajni dobili »le« 1.223 lir, ker naj bi si »menda« večino pred tem prisvojil župan. Ta je podobno kot ižanski podžupan Ludvik Stoje po partizansko in Gestrinovo »zbežal v Ljubljano«. Kot vemo, bežijo tisti, ki so kaj krivi. To, da sta si reševala življenje pred roparsko-morilsko tolpo, je Gestrin še v 90. letih označeval z slabšalnico, da je »zbežal«.

Farne spominske plošče na Igu z imeni ljudi, ki so jih uničili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Partizansko »kaznovanje«

Ampak, ko je bil šele začetek velike »osvoboditve« ižanskega. Poveljstvo partizanov je na Igu takoj »nastopilo« proti »ovaduhom« in »kaznovalo« tiste, ki so »sodelovali« ali se družili z okupatorjem. »Navadne« umore je Gestrin označil s kvazipravnim izrazom »kaznovanje«, »kaznovali« pa da so »ovaduhe«, »sodelavce« in tiste, ki so se »družili«. Karkoli že vsak tak posamezen izraz naj bi pomenil, vemo, da so bili vsi ti izrazi le kot pripomoček za prikritje »navadnih« umorov. Da o izrazih, kot so (bili) »kolaboracija« in »izdaja« sploh ne govorim. To sta pač izrazito politična izraza, ob katerih tisti, ki ju zlorablja, vedno »pozabi« povedati tudi kontekst za akt kolaboracije, kaj šele »izdaje«. Namreč, v absolutni večini uporabe teh izrazov je šlo pri osebah, ki so se jih tikali, za obrambo pred umori partizanov oziroma pred komunistično revolucijo. Pred zločini torej, in kako naj nekdo, ki se brani pred zločini, kolaborira ali izdaja. Na koncu nisem postavil vprašanja, ker je menda popolnoma jasno, da je šlo za zlorabo specifičnih izrazov (besed) za prikrivanje svojih zločinov.

Nadaljevanje v: Ig, partizani 1942, komunistična revolucija, osvobojeno ozemlje [3]

Ivo Žajdela, Partizansko uničenje Iga, Ig, Reporter, 26. 3. 2018

1/8