Nadaljevanje iz: Ig, partizani 1942, komunistična revolucija, osvobojeno ozemlje [2]

Na Igu so partizani »prijeli« (še en tak izraz, kot prej) Janeza Mrkuna – Petračevega in elektromonterja Valentina Jenka z Iga. »Zasliševali« (še en zlorabljeni izraz) so ju v štabu Šercerjevega bataljona v Štrumbljevi hiši. Preden so ju 18. maja ustrelili na Mačkovcu, naj bi ju celo »obsodili na smrt«. Roparsko-morilska tolpa pač ne more nekoga ne »zasliševati«, kaj šele »obsojati na smrt«. Zakaj so ju odgnali na oddaljeni Mačkovec in ju tam umorili? Očitno so se ob njunem umoru želeli mastiti tudi poveljniki partizanov, ki so bili tam (na Mačkovcu so imeli svoj tabor).

V resnici so ju po ugrabitvi v Štrumbljevem salonu, kjer so imeli komunisti svoj »urad«, strahovito pretepali. »Od bolečin je vpil, da se je slišalo daleč naokrog«. Pri pretepanju se je najbolj surovo odlikoval Vovk z Lavrice. Ljudem se je »gnusilo komunistično postopanje, a noben ni upal ugovarjati, ker bi potem njega zadelo kaj podobnega« (Janez Klemenčič, Revolucija pod Krimom, Buenos Aires, 1973, str. 60).

Janez Klemenčič, duhovnik na Igu leta 1942.

Komunistični umori vodilnih Slovencev

Kdo sta bila umorjena? Ker so partizani bili partijska (komunistična) (para)vojska in so vse, kar so počeli na Igu, počeli v službi komunistične revolucije, so z njunim umorom »odstranili« z obličja sveta ugledni osebnosti kraja. Po načelu revolucije so praznili prostor, v katerega se bodo potem namestili ti s strani revolucije. Mrkun je bil zelo aktiven član prosvetnega društva na Igu in tesno povezan z župnikom. Ker v Sloveniji takrat niso obstajali samo komunisti (kot levičarji gledajo na svet), ampak še številne druge politične in stanovske grupacije, je Mrkun bil član Slovenske legije. Ker so komunisti umore skrivali z najrazličnejšimi očitki in termini, so Mrkunu npr. očitali, da »je organiziral nasprotnike OF in narodnoosvobodilnega gibanja«. Prvič, tak »očitek« lahko izreče le totalitarna pamet, ki vidili le sebe, noče pa drugih in drugačnih okoli sebe. V pluralni demokratični družbi se lahko organizira kdor koli. Tako kot so se drugod po zahodni Evropi med okupacijo poleg komunistov organizirale tudi druge politične skupine. S temeljno razliko, da se tam komunisti v pogojih okupacije niso šli še komunistične revolucije, tako kot pri nas.

Golo nad Igom, križ ob grobišču v breznu (24. 3. 2015).

Vaške straže so se organizirale izključno zaradi partizanskega nasilja

Maja 1942 so se v Ljubljanski pokrajini organizirale tudi nekatere druge skupine, saj so jih komunisti s svojo dejavnostjo, kakršno koli, ali odporniško ali revolucionarno, s katero so zaradi potreb revolucije zelo hiteli, prisilili v to. Ker pa so potem komunisti s svojimi paravojskami takoj udarili po njih, se je vsa scena spremenila v medsebojni spopad. Ta »medsebojnost« je tu seveda le pogojni izraz, saj je ves čas leta 1942 šlo izrazito za agresijo komunistično-partizanske strani. Druga, napadena, se je le ali umikala, skrivala pred partizansko agresijo ali branila. Zato je izraz »državljanska vojna« popolnoma napačen in tudi krivičen do strani, ki je bila žrtev agresije partizanov. Termin »državljanska vojna« namreč izenačuje vpletene, npr. krivdo ali odgovornost.

Vaške straže so se organizirale izključno zaradi partizanskega nasilja, ki je služilo komunistični revoluciji, nikakor pa ne, da bi služile okupatorju, kot jim je tendenciozno pripisovala komunistična propaganda.

Partizanski umor Valentina Jenka

Drugi umorjeni Valentin Jenko je bil po besedah partizanov »sodelavec« Italijanov oziroma »italijanski tolmač in vojaški konfident«. Najprej, to so splošni izrazi, uporabljeni za lažiranje dejanskega stanja. Če so ga Italijani uporabili za prevajanje, to menda ni nedovoljeno stanje, kaj šele razlog za umor. Izraz »vojaški konfident« pa je prav tako povsem nedoločen, ne vemo, kaj naj bi konkretno pomenil, pač še ena od mnogih tujk, s katerimi so nekoga obtežili (z nekakšno krivdo), da so z njimi prikrili (ne opravičili) umor človeka.

Golo nad Igom, »spomenik NOB«. Eni so čaščeni, drugih pa še 80 let po umoru ne pustijo pokopati in jih klevetajo. Foto: Ivo Žajdela

Komunistično polaščanje cigaret

V tem času so partizani ustrelili tudi Antona Močilnikarja z Iga in Franca Gamsa s Kremenice, oba partizana v t. i. Grčevi četi. Prilastila sta si cigarete, ki bi jih morala oddati »na komandi« v Zapotoku. Janez Klemenčič, Revolucija pod Krimom (Buenos Aires, 1973, str. 60): »Pri Štrumblju sta dobila nekaj cigaret. Menda bi morala te oddati na komandi v Zapotoku. Oddala jih nista, zato sta bila ustreljena.«

Najprej, takšne umore borcev so izvajali za zastraševanje (ne le za »disciplino«) borcev, da so se potem bali in bili (še) bolj poslušni. Kot vidimo, je umoru botroval tudi bes partizanske »komande« v Zapotoku, ki sta ji navadna borca odtegnila užitek cigaret. Vladajoči si z močjo položaja prilastijo, kar je le mogoče, navadna raja pa tega ne sme imeti. Tudi to je lepo govorilo, kaj je komunizem, namreč, da ni šlo za enakost in človečnost, ampak za polno nasprotje tega.

Zaščito pred nasiljem partizanov so iskali pri Italijanih

Partizani so maja ustrelili bivšega orožnika Alojza Čusa. Partizani so 21. junija ugrabili tajnika občine in organista v Tomišlju Jožeta Razpotnika, odgnali so ga nekam proti Iški in ga ubili. Bil je zelo aktiven v prosvetnem društvu. Ubili bi tudi župana Franca Bezlaja – Lenčka, če se ne bi med potjo rešil iz njihovih morilskih krempljev in se umaknil (rešil) v Ljubljano. Tam je pri Italijanih prosil za posebno zaščito, ne edini, kar dovolj pove, v kakšnih eksistenčnih stiskah so se znašli ljudje zaradi partizanskega nasilja. Županu so očitali, da naj bi »organiziral belo gardo«. Rešil si je življenje pred roparsko-morilsko tolpo. Kje si je reševal življenje? V Ljubljani, ki so jo zasedali in obvladovali Italijani, okupator torej. Tomišeljski župan je bil po komunistično-revolucionarni »logiki« kolaborant in izdajalec. In tako vsi ostali, ki so si podobno reševali življenje, premoženje, civilizacijsko okolje – pri okupatorju (ki je bil takrat edina oblast, oblast v smislu, da je omogočal zaščito in tudi pregon zločincev, vsaj do neke mere).

Na tem mestu v soteski Iške so partizani 17. maja 1942 umorili 53 Romov, fotografirano leta 1991, veliko let pred izkopom leta 2017. Foto: Ivo Žajdela

17. maja 1942 so partizani v soteski Iške umorili 53 Romov

17. maja 1942 so partizani pri Vrbljenah in Podpeči zajeli večjo skupino Romov, jih odgnali v sotesko Iške in jih tam umorili. Dosedanja literatura je navajala številko 43 umorjenih, novembra 2017 jih je vladna komisija za grobišča izkopala 53. Pomor Romov v Iškem Vintgarju je verjetno storila 1. četa 1. bataljona Ljube Šercerja (Šercerjevega bataljona) Notranjskega odreda, ki jo je vodil komandant Alojz Popek - Milan Vandek, politični komisar pa je bil Janez Japelj. V četi so bile številne osebe (60) iz podkrimskih vasi (Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, druga izdaja, Ljubljana, 2016, str. 133). Štab Šercerjevega bataljona sta vodila Tone Vidmar - Luka in Fric Novak.

17. maja 1942 so partizani v soteski Iške umorili 53 Romov, začetek izkopa 10. 11. 2017. Foto: Uroš Košir

Komunistično (totalitarno) polaščanje ljudi

Naslednji akt »osvoboditve« Iga je bil, da so partizani ostrigli učiteljico Miklavčičevo in še nekaj deklet. Klemenčič (str. 60): »Komunist z brado in kapo na glavi je med deseto mašo s fotografijami iskal žrtev med dekleti v cerkvi. V cerkvi jih niso dobili, pač pa so jih nekaj dobili na vasi. Učiteljico Miklavčičevo so prijeli in jo na čisto ostrigli, ker je znala laško in za ljudi večkrat pri Lahih posredovala. Radovedna dekleta so gledala, svojo radovednost so poplačale s tem, da so bile še one ostrižene. Štrukljeva in Cesarjeva sta bili že deležni te dobrote.«

Česa je bila Miklavčičeva »kriva«? Očitali so ji, da je ljudem »prevajala pri Italijanih«. Vsak bo porekel, da to seveda ni nikakršna krivda, kvečjemu pomoč ljudem. Seveda ni šlo ne za logiko, ne za pravico. Šlo je za komunistično revolucijo, ta pa je vsebovala orodja zastraševanja in tudi poniževanja, kot v tem primeru.

Izkop Romov, ki so jih partizani umorili 17. maja 1942 v soteski Iške (10. 11. 2017). Vir: vladna komisija za grobišča

Totalitarna pamet, ki prepoveduje, omejuje ali dovoljuje

Partizani so se želeli, kot vojska totalitarne ideologije, okrepiti z novimi člani, skratka vse mora biti po njihovo in z njimi, kar je totalitarna »logika«. Zato so 17. maja izdali »mobilizacijski poziv«. Ljudi so prisilili, da so opravljali različna obrambna utrjevalna dela, ukazali so celo zatemnitev. »Omejili« so gibanje ljudi in uvedli dovolilnice. Za varnost in obrambo? Ne, predvsem je bila na delu totalitarna pamet, ki prepoveduje, omejuje ali dovoljuje, kaj kdo sme ali ne sme.

Izkop Romov, ki so jih partizani umorili 17. maja 1942 v soteski Iške (10. 11. 2017). Foto: Uroš Košir

Konec v: Ig, partizani 1942, komunistična revolucija, osvobojeno ozemlje [4]

Ivo Žajdela, Umori vodilnih, Ig, Reporter, 2. 4. 2018

1/7