Nadaljevanje iz: Ig, partizani, komunistična revolucija, osvobojeno ozemlje [3]

Komunistična (proti)»ljudska oblast«

In zdaj morda najpomembnejše. IOOF je v propagandnem glasilu komunistov Slovenskem poročevalcu 19. maja 1942 objavil odlok o »ustanovitvi oblasti na osvobojenem ozemlju«. V posledici je štab Šercerjevega bataljona izdal poseben razglas, ki sta ga podpisala Tone Vidmar - Luka in Fric Novak. V njem so razglasili, da »edino oblast« v kraju poleg partizanskega poveljstva predstavlja OF, to je TOOF. Na osnovi tega se je na »svobodnem ozemlju« podkrimskih vasi vzpostavila »ljudska oblast«.

Naj posebej opozorim, da smo v maju 1942, ne pa v letu 1945 ali še kasneje. Komunistični partizani še niso delovali eno leto in so se že razglašali za »edino oblast«, ki da je »ljudska oblast«. Edina pomeni, da ni nikogar drugega pri vzvodih oblasti, kot le komunisti s svojo paravojsko. Sopomenka »ljudska oblast« pa je pomenila enako, komuniste (komunistično »oblast«).

Omemba Romov, ki so jih v Iški maja 1942 umorili partizani, na farnih spominskih ploščah na Igu. Foto: Ivo Žajdela

Proticivilizacijski boj čiste totalitarne pameti v podkrimskih vaseh

Bralcem se opravičujem, da prevajam (razvozlavam) ta besednjak, ampak ta besednjak se je skozi silno ponavljanje ne le med vojno, ampak potem še skozi petdeset let in več do danes povsem zažrl v Slovence. Uporabljajo ga kot normalnega, čeprav ni. Vso to izrazoslovje (in še mnogo drugo) je služilo za prikrivanje dejanskega stanja. Še enkrat: izraz »ljudska oblast« je bil čista sopomenka z besedo komunisti. V njej vidimo bistvo komunistov, »ljudje« so lahko samo oni (komunisti), zato je tudi oblast lahko samo »ljudska« to je njihova (komunistična). Pred seboj imamo proticivilizacijski boj čiste totalitarne pameti v podkrimskih vaseh v tistih majskih dneh leta 1942. Boj za totalnost obvladovanja vsega, kar pomenita izraza življenje in človek. Samo omenim naj, da ta podkrimski primer, o katerem pišem, ni bil takrat edini, ampak jih je bilo še več drugod po Dolenjski in Notranjski (enako so v istem času počeli v Sodražici in Šmarjeti pri Novem mestu). Kardelj in Kidrič (in v Bosni Broz) sta že od začetka globoko orala po slovenski kulturni krajini.

Farne spominske plošče na Igu z imeni ljudi, ki so jih uničili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Komunistična revolucija maja 1942

Partijska vojščaka Tone Vidmar - Luka in Fric Novak sta v partizanskem (revolucionarnem) razglasu zapisala, da ukinjajo vse zakone in odredbe okupatorja, da ukinjajo (okupatorjevo) upravo, ki je poslej v rokah TOOF (komunistov) in ta odloča o »vseh civilnih zadevah«. Cerkev so ločili od države in razglasili svobodo veroizpovedi (karkoli naj bi že ta »svoboda« pomenila, kot vemo je pomenila uničevanje katoliške Cerkve). Uveljavili so žensko enakopravnost. Lepo (to bi že zdavnaj moral narediti kdo drug), čeprav so takrat, tam in drugje v naslednjih mesecih in letih na debelo ubijali ženske, otroke in cele družine.

Gornji Ig, izkop grobišča, grob Romkinje, ki se je rešila med partizansko morijo v Iški maja 1942 in so jo nato ubili pri Gornjem Igu. Foto: Uroš Košir: 28. 11. 2017

Kar so delili, ni bilo njihovo, ampak naropano

»Vsem« upravičencem so iz občinske oskrbe razdelili dovolj hrane za tri mesece. Niso je pridelali oni, ampak so delili naropano, poleg tega pa predvsem sebi in svojim. Tujcem in »narodnim izdajalcem« so zaplenili premoženje in predvidevali odvzem živil najbogatejšim. Če je drugo pomenilo »preprosto« ropanje, je prvo, »narodni izdajalci« šlo za ultimativno slabšalnico, ki je za takšnega, ki so ga označili z njo, pomenilo uničenje. Uničenje brez pravne procedure in zato, da se ga izniči s sveta in se polasti njegovega premoženja (in z njegovim uničenjem še izprazni prostor – za komuniste). Ne, to niso grobe besede, ampak samo opisovanje tega, kar se je v resnici dogajalo in za kar je šlo. V resnici namreč ni šlo za izrazoslovje, ampak za komunistično morijo, ki jo je to izrazoslovje prikrivalo.

Gornji Ig, izkop grobišča, grob Romkinje, ki se je rešila med partizansko morijo v Iški maja 1942 in so jo nato ubili pri Gornjem Igu, eden od treh tulcev. Foto: Uroš Košir: 28. 11. 2017

Komunistični očetje, strici, sinovi ...

Vse to bi morali imeti Slovenci že zdavnaj podrobno raziskano in analizirano. Pa nimamo tako rekoč nič, ker se izjemno veliko zgodovinarjev tem temam skrbno izogiba. Napisane bi morali imeti neštete doktorske disertacije, raziskave, knjige, članke. Vse to delo čaka prihodnje generacije. Te bodo imele razmeroma lahko delo: najprej, ker bo na razpolago za raziskovanje zelo veliko tem, in, ker je gradiva o vsem tem ohranjenega zelo veliko. Sam se tu vse te problematike lahko le dotikam.

Tone Vidmar - Luka je bil oče Luke Vidmarja, ki se je kot udbovec 37 let kasneje razstrelil ob podtikanju udbovske bombe pod razstavnimi panoji v Velikovcu.

Fric Novak je bil stric velikega pesnika Borisa A. Novaka, ki pravkar, ko to pišem (2018) dobiva najpomembnejšo slovensko nagrado v kulturi, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Povod zanjo je izjemno obsežna knjižna trilogija sonetov o njegovi družini. Med drugim je, tako kot o drugih stricih, tudi o zloglasnem Fricu Novaku napisal nepopisne slavospeve, tiste, ki pa so o njem pisali kot zločincu, pa je preklel. V resnici je bil njegov stric Fric Novak velik in okoreli zločinec ...

Gornji Ig, Koščevo brezno pred izkopom, leta 2016.

Poosvobodilna kataklizma

22. maja 1942 je bilo v trenutku konec komunistične svobode na Igu in okolici. Italijani so prišli z oklepniki, streljali so s topovi z ljubljanskega gradu in v Igu povzročili pravo razdejanje. Partizani in komunistični aktivisti so bežali daleč v mokrške in krimske gozdove. Ljudi so prepustili italijanskemu besu. Italijanski vojaki so Ig popolnoma izropali, od živali do posteljnine in žlic. Požgali so Iško vas, kjer je, kot je zapisal ižanski župnik Janez Klemenčič (str. 82), od sto hišnih številk ostalo uporabnih le deset. Gestrin je dve desetletji kasneje zapisal, da so požgali sto hiš in 300 gospodarskih poslopij (2016, str. 160). Požgali so vas Dobravico. Popolnoma so uničili Gornji Ig, s cerkvijo vred. Na širšem Ižanskem so po Gestrinu požgali 143 domov in 363 gospodarskih poslopij.

Izkop grobišča v Koščevem breznu nad Igom: Foto: Luka Rozman, 2020

Partizansko in okupatorjevo nasilje je služilo komunistični revoluciji

Morda se kdo ob tem naivno vpraša, kje so bili partizani zdaj, bo bi bilo potrebno varovati ljudi. Še posebej zato, ker so s svojim nasiljem in ropanjem sami pripravili italijansko vojsko, da se je potem v povračilnem ukrepanju znašala nad civilisti. Razdejanje na Ižanskem je bilo grozljivo. Toda vso to nasilje, tako partizansko, kot okupatorjevo, je bilo v službi komunistične revolucije. Bolj kot so ljudje trpeli, in imeli celo vse izropano ter požgano, večja je bila verjetnost, da bodo zatočišče iskali s skrivanjem po gozdovih in s pridruževanjem partizanom. Preprosti ljudje niso vedeli, da obstaja nekaj takšnega kot je »strategija in taktika« komunistične revolucije. Komunistični aktivisti so ljudem prigovarjali, da so njihovega gorja krivi Italijani, ljudje pa so to pač verjeli. Tudi, češ, saj so tudi partizani ubogi, ker so morali bežati pred italijansko vojsko.

Predmeti umorjenih iz grobišča v Koščevem breznu nad Igom: Foto: Luka Rozman, 2020

Protinarodnost in protičlovečnost komunistov

Škoda zaradi komunistično-partizanske sedemdnevne »osvoboditve« Iga je bila nepopisna. Ko so partizani 17. maja 1942 zasedli Ig, so razstrelili glavni električni transformator (dva dni prej so razstrelili tistega na Kremenci). Ig in okoliške vasi so bile zato brez električne luči in pogonske sile. Šele jeseni so uspeli Ižanci transformator popraviti. Vsak je prispeval okoli 300 lir. Uničevalcev takrat ni bilo nikjer, da bi prispevali za popravilo nečesa, kar so prej uničili. Kot jih nikoli ni bilo nikjer, ko so ljudje morali popravljati tisto, kar so uničili komunisti, že 80 let gledamo to bedo neke ideologije.

Sramota na stavbi Občine Ig. S to »spominsko ploščo« še 36 let po demokratizaciji Slovenije častijo komunistične zločine nad Slovenci. Zaradi partizanskega nasilja so se ljudje morali braniti, te branilce pa so nato kar naprej uničevali njihovi povzročitelji, partizani. Foto: Ivo Žajdela

Klavnica na Gornjem Igu

Italijani so se nad Ižanci znašali celo poletje. Iz vasi Škrilj so odgnali enajst moških in jih ustrelili na bližnjem Golem. V Zapotoku so jih nabrali štirinajst in jih 23. julija ustrelili pri šoli. V Tomišlju in Brestu so jih nabrali deset in ustrelili v stari strugi Ljubljanice pri Podpeči. Najbolj kruto so se znesli nad Želimeljci, kjer je partizanska »leteča patrulja« zajela sedem Italijanov in jih vrgla v brezno na Mačkovcu. Nabrali so 24 Želimeljcev in jih sprva vozili v zaprtem avtu sem in tja. Sorodniki vse do spomladi 1943 niso vedeli kje so, v katerem taborišču. V resnici so jih Italijani odpeljali na uničeni Gornji Ig in jih tam ustrelili. Nasploh so imeli tam, daleč od oči, morišče, saj so tam streljali tudi tiste, ki so se vračali iz gozdov (od partizanov), pa so se jim morali takoj javiti, potem pa so jih streljali. Na Gornjem Igu so ižanske fante ustrelili 13. avgusta. Tam so Italijani skupaj ustrelili kar 94 oseb.

Po demokratizaciji Slovenije so na Kureščku iz ruševin pozidali novo cerkev. Foto: Ivo Žajdela

Zaradi komunističnega »osvobojevanja« ubitih 189 Ižancev

Vse moške, ki so jih na širšem območju Iga lahko dobili doma, so odvažali v internacijo, večinoma v lakoto na otoku Rab. Vseh internirancev iz ižanske župnije je bilo kar 560, od tega jih je v internaciji umrlo več kot 50. Tako so Italijani v povračilnih ukrepih (t. i. talci in internacija) ubili kar 189 Ižancev (Klemenčič, str. 84–94). Ker jih je bilo nekaj ubitih med samimi bojnimi akcijami, je bilo ubitih še precej več. Poudarjam, ubitih, ne pa »žrtev«, kot to vsesplošno pišejo tako rekoč vsi, ves čas, še danes, spet samo zato, da bi prikrili dejansko stanje.

Čemažarjeva poslikava mučencev na Kureščku. Foto: Ivo Žajdela

Partizansko nasilje, uvod v ofenzivo okupatorja

Prav vse te ubite in umorjene ljudi, vsa ropanja, internacije in drugo gorje imajo na vesti komunistični partizani. Nesmisel je, da levičarji še zdaj krivdo za umrle v internaciji in taboriščih obešajo ali okupatorju ali celo domači protirevoluciji. Za vse so krivi izključno komunisti oziroma partizani.

16. julija 1942 so Italijani začeli z ofenzivo po Notranjskem. Razlogi zanjo so opisani v tem prispevku. Začelo se je z ugrabitvijo sedmih karabinjerjev v Želimljem in se potem nadaljevalo z majskim in junijskim partizanskim pustošenjem v podkrimskih vaseh. Tako kot za vse nasilje med drugo svetovno vojno nosijo partizani krivdo tudi za to ofenzivo, ki je povzročila strahotno opustošenje, gorje in množico ubitih Slovencev. Toda, vse to je šlo v prid Kardeljevi komunistični revoluciji.

Ivo Žajdela, »Ljudska oblast« proti ljudstvu, Ig, Reporter, 9. 4. 2018

1/13