Marca 1942 sta se v Slovenijo (Ljubljano) iz Brozovega Vrhovnega štaba NOV in POJ »na jugu« (v Bosni) vrnila Edvard Kardelj in Ivan Maček - Matija. Mačka je Kardelj takoj postavil na mesto političnega komisarja (politkomisarja) Glavnega poveljstva partizanov v Sloveniji. To je bil čas, ko sta se Broz in Kardelj odločila, da bosta posebno pozornost namenila prikritemu delu »odpora« proti okupatorju, to je komunistični revoluciji. Po Stalinovem načelu, najprej »osvobodilna« vojna, da se zakrije glavni namen, šele potem (v »drugi etapi«) revolucija.

Komunisti so svoje nasilje nad Slovenci prikrili za odporništvo

V tej prvi fazi je bil namen komunistov, da svojo paravojsko partizane (specifični del teh so bili tudi Vos, Narodna zaščita, aktivisti, terenci) prikaže kot odporniško in osvobodilno silo ter s tem pritegne čim več simpatij pri ljudeh, skrajno žaljenih z okupacijo. Vendar se je stvar že v začetku sfižila, ker drugačen izid ni bil mogoč.

Potem, ko so partizani izvedli nekaj diverzantskih akcij na objekte – tu bom obravnaval le območje Iga –, ki so služili okupatorju (npr. miniranje preserskega mostu ali električni transformator pri Dragi pri Igu ter napadov na okupatorjeve postojanke), so se Italijani odzvali z nasiljem nad civilnim prebivalstvom v bližini napadov.

Farne spominske plošče na Igu (9. 5. 1993). Foto: Ivo Žajdela

Povračilni ukrepi Italijanov

Ker so partizani 13. marca 1942 pri Višnji Gori napadli dva avtomobila italijanskega generala Alessandra Oxilia, šefa italijanske vojne misije v Zagrebu, je general Roatta vojski ukazal takojšnjo (proti)akcijo in eksemplarične »represivne mere« ne le na tem območju, ampak tudi širše.

Italijanski pohod se je začel že 16. marca na območje Mokrca. Najprej so požgali objekte, ki bi jih lahko uporabljali partizani, gozdarsko kočo in žago ter dve stavbi ob cerkvi na Kureščku. Ker pa Šercerjevega bataljona niso našli, saj se je ta izmaknil s tega območja, so se spravili nad civilno prebivalstvo. Poleg ropanja so požgali vasi Golo in Škrilje, hiše na Visokem, v Zapotoku, Krvavi Peči, Ustju, Suši, Osredku in Rogatcu. Ubili so 20-letnika na Golem. Aretirali so vse moške, tudi župnika na Kureščku in jih odpeljali v zapor v Ljubljano. Nekatere so izpustili, veliko pa so jih odpeljali v taborišče Gonars.

Pridobivanje ljudi z nasiljem in indoktrinacijo

To nasilje naj bi odvrnilo odpornike od akcij. Ker pa so komunisti zasledovali predvsem politiko revolucije, jih seveda to nasilje in trpljenje civilnega prebivalstva ni zanimalo. Nasprotno, šlo jim je v prid, saj so pri ljudeh žigosali okupatorjevo nasilje, da bi tako prikrili svoje akcije, ki so ga povzročile. Namen je bil torej, da se zaradi obojega nasilja (najprej partizanskega, potem pa povračilnega okupatorjevega) »navadni« ljudje znajdejo v eksistenčni stiski. Takšni pa so hitro dovzetni za iskanje pomoči, ki jim jo kdo ponudi. Komunisti so seveda ponujali »zavetje« v gozdu oziroma da se ljudje zatečejo pod njihovo »zaščito«. Tam so jih s propagando hitro obdelali, da so videli le nasilje okupatorja, medtem pa so jih partizani že vključili v svoje vrste, kjer so postali »navadni« vojaki (komunistične paravojske). Pod vtisom propagande o nasilnem okupatorju in obljubah po pravični prihodnosti v tistih specifičnih razmerah ljudje niso opazili pripadniki kakšne vojske so pravzaprav postali. Ves čas so jim govorili, da vojske, ki se bori za svobodo in pravičnejšo družbo. Oboje pa je bilo še nekje v prihodnosti in ne v sedanjosti, da bi to »svobodo« in »pravico« lahko okusili.

Kurešček, cerkev Marije Kraljice miru, romanje (1940). Foto: Peter Naglič

»Španca« Bebler in Semič ter komunistična revolucija

Po teh dogodkih je član komunističnega »pokrajinskega komiteja« Aleš Bebler (ki se je pred tem »izšolal« v španski državljanski vojni) oblikoval bataljon Ljube Šercerja (Šercerjev bataljon). Za poveljnika je postavil Mirka Bračiča, za političnega komisarja – to je bila že poleg tega, da je bil komandant zaupanja vreden komunist, dodatna komunistična varovalka –, Janeza Hribarja. Bebler je nato čete bataljona poslal na nove naloge. Poleg tega je oblikoval posebno paravojaško skupino, ki se je imenovala »leteča udarna skupina«, vodil jo je Stane Semič - Daki (prav tako prekaljen in politično oblikovan med špansko državljansko vojno), njena naloga pa je bila že čisto revolucionarna, saj je bila uperjena proti Slovencem in ne toliko proti okupatorju. Odšla je na Mokrc in na Barje. Štela je le dvanajst izbranih borcev, zato da se je lažje oskrbovala in premikala. Bila je zelo aktivna. Ker je tudi pridobivala nove pripadnike, se je do aprila okrepila in se razdelila v tri skupine, ki so jih vodili Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti in Zdravko Prebil - Abi. Večkrat so »napadli« (le streljali iz zased) na okupatorjeve vojake in izvedli manjše diverzije. Toda, kar je ključno, začeli so vdirati v domove, praviloma ponoči, ugrabljati, groziti in ubijati civiliste.

Po komunistični revoluciji uničena Marijina cerkev na Kureščku.

Partizanske ugrabitve in umori

Franci Strle je v knjigi Tomšičeva brigada, uvodni del, 1981 (str. 252–253) opisal zločinsko »akcijo« »leteče patrulje«: »Manjša skupina Leteče udarne patrulje pod vodstvom Jožeta Kamnikarja - Artija je že 10. aprila 1942 v gozdičku pri gradu Lisičje čakala razvpito italijansko priležnico in izdajalko, ki bi morala tja priti na sprehod z italijanskim tenentejem. Toda namesto njiju se je tam pojavila množica karabinjerjev, zato Artijevi fantje niso tvegali napada. Previdno so se oddaljili v gozd, zvečer pa so pohiteli 'na obisk' v ljubljansko predmestje Rudnik. Na domu so zasačili bivšega orožnika Stanislava Trontlja in ga prijeli skupaj z ženo Katarino. Trontelj je bil s tajnim belogardističnim poveljem določen za komandanta bele garde, ki naj bi se osnovala na Galjevici. Za njim je prišel na vrsto župnikov opričnik Jože Goli, ki je malo pred tem končal posebno šolo katoliške akcije. Iskali o ga najprej na domu, nato so šli gledat še v župnišče na Rudniku. Tudi tam so pretaknili vse, toda zaman – župnik Karol Zajc ni hotel o njem nič vedeti. Tedaj je Janeza Kamnikarja - Matička prijelo, da je šel pogledat še v veliki farovški dimnik, in glej ga zlomka: Goli je tičal prav tam. Vse tri so zvezali in jih čez Barje odgnali proti Mačkovcu ...«

Po komunistični revoluciji uničena Marijina cerkev na Kureščku.

Množični partizanski pomori civilistov

Jože Kamnikar - Arti je bil doma iz bližnje Lavrice. Pri zgornjem opisu umora se je Strle zmotil ali je kak dogodek pomešal. Po ustnih virih, ki sem jih dobil ob postavitvi farnih spominskih plošč na Rudniku, so zakonca Staneta in Katarino Trontelj (Trontelj je bil bivši orožnik) našli domačini ubita zjutraj nedaleč od hiše. Jožeta Golia so partizani ugrabili in odgnali 9. septembra 1942, njegovo truplo pa po desetih dneh našli v gozdu Klen pod Molnikom popolnoma polomljeno.

»Izdajalsko« dekle očitno partizanom ni »dalo miru«. Strle je tako opisal naslednji prizor (str. 254): »Hiša v Lanišču štev. 18 – tu je prebivala izdajalka – je bila pri peskokopu in le kakih tristo metrov pod gradom Lisičje, kjer je bilo blizu sto Italijanov. Le malo dalje na spodnji strani pa je bil že omenjeni italijanski bunker. Izdajalka se je počutila varno. Toda drzni borci Leteče udarne patrulje so v noči na 18. april 1942 hišo obkolili, postavili varovalne zasede proti Lisičju in Javorniku, nato pa vdrli v izdajalsko hišo. Pokončali so Marijo in njeno mater Rozo Rupnik. Prva se je spečala z laškim poročnikom, druga pa se je zadovoljevala z njegovim slugom.«

Nadaljevanje v: Ig, partizani 1942, komunistična revolucija, osvobojeno ozemlje [2]

Ivo Žajdela, »Osvoboditev« Ižanskega, Ig, Reporter, 19. 3. 2018

1/5