Nadaljevanje iz: Šmarjeta, grad Klevevž, partizani 1942, Stanko Grahut, družina Furlan [3]

Dolina Krke velja za dolino gradov in nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za njene pritoke, med katere sodita tudi dva potoka iz občine Šmarješke Topli­ce: Radulja in Toplica. Ob Toplici sta bila že v srednjem veku opuščeni grad Štrlek, svojevrstna »črna gradnja« tistega časa nad izviri Šmarjeških toplic, in Šuta ali Strelac nad Dolenjo vasjo, ki je pogorel med zadnjo svetovno vojno. Z grajskim gospodarstvom so bila povezana tudi gospodarska poslopja v dolini Jezero, kjer je zdaj črpališče za novomeški vodovod. Oba gradova sta nastala na južnem oziroma jugovzhodnem obrobju razmeroma velikega klevevškega gospostva. To je imelo svoje središče v gradu Klevevž, ki stoji ob Radulji, ko se ta prebije iz štatenberške doline skozi sotesko pod Homom na nekoliko močvirnato ravnino kak kilometer severno od Šmarjete, ki jo potok namaka in občasno poplavlja vse do izliva v Krko.

Grad Klevevž, preden so ga maja 1942 požgali partizani, v sredini gospodarsko poslopje, grad je desno, nekoliko zakrit, desno nad njim je grajska cerkev Karmelske matere božje na Slapah.

Pomen gradu, ki je po partizanskem požigu leta 1942 izginil z obličja zemlje

Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini dajejo takšen pomen gradu, ki je po partizanskem požigu leta 1942 izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tu­kajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o čemer govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih münchenskih škofov, in je tako predstavljal tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukaj­šnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes.

Dvorišče gradu Klevevž pred partizanskim uničenjem leta 1942.

Od freisinških do komunistov

Kaj je pripeljalo tako pomembne gospode, kot so bili freisinški v ta del Dolenjske, ni skrivnost. Predniki današnjih münchenskih škofov so imeli na slovenskem ozemlju obsežna posestva od Istre do Koroške, najpomembnejše pa je bilo Škofja Loka, ki je bila največja strnjena fevdalna posest pri nas.

Cesar je tukajšnje ozemlje podaril ravno freisinškim škofom, zato ker ima strateško lego. Na to opozarja tudi arhe­ološko gradišče Gradec z ostanki najstarejše krščanske cerkve daleč naokoli in tudi drugimi bogatimi najdbami. Vabljive so bile tudi tukajšnje vinske gorice, na kar kaže posebna skrb, ki jo je namenjalo zemljiško gospostvo kostanjevemu gozdu v Kostanovljah.

Dodano vrednost klevevškemu gradu dajejo tudi drugi njegovi občasni ali dolgotrajnejši lastniki, pa naj bodo to Ogri oz. kralj Matjaž v 15. stol. ali stiški in kostanjeviški ci­stercijani, vodilni kulturni ustanovi srednjeveške Dolenjske. Največja kulturna dragocenost današnje občine Šmarješke Toplice je velika baročna slika križanja, ki visi v desni stranski ladji šmarješke župne cerkve. Izhaja iz Slap, podružnične Marijine cerkve, ki so jo v neposredni bližini cerkve zgradili tukajšnji graščaki.

Grad Klevevž, vhod v grajsko kapelo (pred uničenjem).

Partizansko »sodišče« in morišče

V gradu oziroma njegovih stavbah je med drugo svetovno vojno delovalo »znamenito« partizansko »sodišče«. Med njegovimi »sodniki« (oz. morilci) je bil zloglasni Žan More, slovenski javnosti znan kot krut zasliševalec na dachauskih proce­sih. Mnoge domačine so od tu odgnali v smrt. Poleg manjših skupinskih grobišč so nastala tudi prikrita posamezna. Klevevško ozemlje je delilo slovensko zgodovino tako v dobrem kot slabem in žal tudi najgrozovitejšem. Vsekakor je Klevevž s svojo okolico glede na vlogo v zgodovini najpomembnejši element kulturne de­diščine občine Šmarješke Toplice. V gospodarskem in političnem pogledu mu je bilo vse podrejeno, tako kot župniji Bela Cerkev v verskem.

Grad Klevevž pred partizanskim uničenjem leta 1942.

Lastniki Klevevža Jombarti in Ulmi

Naj tu omenim le zadnje lastnike. Po ukinitvi stiškega samostana za časa Jožefa II. je gospostvo leta 1794 prešlo v okvir verskega zakla­da (fonda ali sklada), ki ga je leta 1807 prodal na dražbi Francu Schweigerju pl. Lerchenfeldu, ki je pred tem postal tudi lastnik gospostva Zbure. Kupec Klevevža je imel sedem otrok, slovele so hčere, ki so leta 1818 za dediča izbrale najstarejšega sina Antona. Izbira je morala biti finančno zelo zahtevna in je edini dedič verjetno nujno potreboval denar za izplačila dot oziroma dednih de­ležev. Tudi sicer so bila tedaj in že poprej zemljiška gospostva v finančnih težavah in običajno zelo zadolžena. Janez Trdina omenja, da je bil dedič tudi strasten kvartopirec in se je zaradi te strasti zelo zadolžil. Zato je gospostvo prodal prek loterije. Ustanova, ki se je z njo ukvarjala, je nepremičnino izplačeva­la v gotovini in leta 1823 je Klevevž in Zbure na loteriji zadel Ludvik Jožef Jombart, ki je postal leta 1825 lastnik. Bil je Francoz iz Sedana. Leta 1857 je izročil posestvi sinu Ludviku Juliju. Od njega ga je leta 1874 prevzel njegov sin Viktor, ki je umrl leta 1888 in zapustil obe posestvi hčeri Viktoriji, ki je morala izplačati sestro Evgenijo (ta se je poročila na Postojnsko). Gabrijela je leta 1898 podarila Zbure možu Antonu Ulmu, ki je potem postal tudi lastnik Klevevža.

Pogled na grajsko cerkev Karmelske matere božje na Slapah s strani Klevevža. Foto: Ivo Žajdela

Klevevški posestniki Ulmi

Tako Jombarti kot Ulmi niso bili plemiškega porekla. Domnevno so Ulmi, ki so izvirali iz Zavrča pri Borlu, obogateli z zakupom pošte in se tako družbeno povzpeli. Bili so usmerjeni v kmetijstvo in so nekdanje gospostvo, ki je po letu 1848, ko je bil odpravljen fevdalizem, postalo veleposestvo, to je kapitalistični obrat, modernizirali. Zgradili so velike hleve in nekatera gospodarska poslopja, ki jih lahko še danes občudujemo. Pomembnejši kot živinoreja, vinogradništvo in poljedelstvo (današnji sadovnjaki okoli cerkve v Slapah so bile njive), so bili za njih gozdovi, ki so predstavljali dve tretjini veleposestva. Za potrebe žage in ostalega gospodarstva so zgradili pod gradom, nad mlinom pri izviru termalne vode celo elektrarno.

Politične­ga sožitja s slovenskim narodnim gibanjem niso našli in so živeli v tem pogledu nekoliko odmaknjeno. Slovensko so seveda tako Jombarti kot zlasti Ulmi znali. Po prvi svetovni vojni so mora­li kmetom na račun agrarne reforme prepustiti okoli 80 ha zemlje. Obdržali so predvsem gozdove. Okoliški kmetje, ki so dobili zemljo, te parcele še danes pogosto imenujejo grajske.

Grajska cerkev Karmelske matere božje na Slapah. Foto: Ivo Žajdela

Ulmi so se izselili zaradi zasedbe Italijanov

Nastanka Ljubljanske pokrajine po razpadu Jugoslavije oziroma italijanske oblasti lastniki Klevevža Ulmi niso bili pripravljeni sprejeti. Že med prvo svetovno vojno so se kot avstrijski patrioti zelo angažirali in bili proti zahodnim sosedom. Graščak ali njegov brat je bil v italijanskem vojnem ujetništvu in se je vrnil šele nekaj mesecev po končani vojni. Zato Italijanov niso bili pripravljeni sprejeti za nove gospodarje in so se po določitvi mejne črte med nemškim in italijanskim zasedbenim območjem odločili za prodajo vsega posestva ter preselitev v Rajh.

Grobovi zadnjih grajskih lastnikov Jombartov in Ulmov ob grajski cerkvi v Slapah. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski požig gradu Klevevž

Ulmi so se odselili v začetku maja 1942. Takoj zatem so mogočni in lep grad uničili zublji komunistične revolucije. Kot enega prvih – od več kot sedemdesetih – so ga požgali partizani. Gorel je dolgo časa, dva do tri tedne. Za požig ni bilo nikakršnih strateških razlogov, kot so jih običaj­no zagovorniki tovrstnih dejanj navajali, saj je bil grad ob uporabi strelnega orožja nebranljiv. Zažig gradu je treba ocenjevati v luči ostalih požigov gradov (v bližini Stari grad, Otočec, Hmeljnik). V teh dejanjih so partizanski voditelji izvajali revolucijo, obračun s fevdalizmom, ki ga že skoraj sto let ni bilo več. Odločitve o teh zločinskih dejanjih so v partizanskih vrstah sprejemali meščanski otroci, kmetje pa so taka dejanja obsojali, saj so ne glede na odnose z veleposestniki videli v uničevanju premoženja zgolj vandalizem. Tr­ditev, da se je ob požigu gradov sproščal prasrd kmetov do nekdanjih fevdalcev, ni bila samo laž, ampak literarna in ideološka fikcija ljudi, ki so poznali vsakdanje, zlasti pa kmeč­ko življenje zgolj iz knjig. Posestvo so partizani z »agrarno reformo« potem razdelili med kmete, po vojni pa so jim razdeljeno zemljo spet zaplenili, takrat za potrebe zadrug.

Nagrobnik zadnjih grajskih lastnikov Jombartov in Ulmov ob grajski cerkvi v Slapah. Foto: Ivo Žajdela

Klevevška zaraščenost in Marijina cerkev v Slapah

Danes je na vzpetini, kjer je dolga stoletja stalo grajsko poslopje, vse zaraščeno; le pozimi, ko ni rastlinja, na robovih lahko opazimo skromne sledove nekdanjih zidov. Na nekdanji izjemno lep Klevevž ter njegove najemnike in lastnike spominja poleg gospodarskih poslopij zlasti Marijina cerkev v Slapah. V njej so pokopani tudi nekateri člani grajskih družin, na tamkajšnjem pokopališču pa Jombarti in Ulmi. Ti za grobove tudi skrbijo in jih vsako leto obiskujejo.

Prostor, kjer je stal grad Klevevž, je danes zaraščen. Foto: Ivo Žajdela

Pomen območja klevevškega gradu in okolice

Vendar območje, kjer je do komunistične revolucije stal grad Klevevž, ni bogato le po naselitveni zgodovini, ampak je pravi naravni biser. Pod vzpetinico, na kateri je stal grad, sta kar dve podzemni jami, še bolj pa je naravno znamenita klevevška soteska, po kateri se potok Radulja preko slapičev prebija v dolinico pod gradom in toplotni izviri.

Da bi to območje znanstveno ovrednotili, so se na Občini Šmarješke Toplice odločili pripraviti zbornik, v katerem so znanstveniki različnih strok opisali zgodovino in naravno okolje. Prispevkov je enajst. Najprej je Rajko Pavlovec prikazal geološko zgradbo okolice Klevevža, Andrej Hudoklin pa Klevevške jame. Dušan Klenovšek se je lotil prikaza rastlinskega in živalskega sveta tega območja, Janez Božič pa piše o gozdovih. Ivan Stopar in Stane Granda sta osvetlila zgodovino gradu in njihovih lastnikov ter uničenje med komunistično revolucijo. O nagrobnikih klevevških graščakov na pokopališču v Slapah piše Marinka Dražumerič, najnovejšega obdobja grajskega posestva v obdobju od leta 1945 do 2008 pa se je lotila urednica zbornika Majda Pungerčar. Jožica Dolenšek je zbrala spomine na zadnje lastnike gradu, Bojana Medle in Miha Gorenc pa ljudske povedke in verovanja v povezavi z gradom Klevevž. Zbornik je lahko vzorčen primer in spodbuda tudi za druge občine, da bi podobno osvetlile gradove na svojih območjih.

Ivo Žajdela, Klevevž – lepota in uničenje, Demokracija, 16. 7. 2009

1/15