Z množičnimi umori Slovencev in vsesplošnim ropanjem so si komunisti nagrabili ogromno premoženje. Z njim so potem upravljali tako, da so živeli na račun življenj in dela drugih. Biološki in politični nasledniki še danes živijo na ta račun. Preoblikovali so tudi pokrajino. Napolnili so jo s »spomeniki«, ki so v posmeh resnici, pravici in demokraciji.

Dušan Pirjevec - Ahac in partizanski zločini

Ko sem o partizanskih zločinih pisal leta 2020, se je publicistka Alenka Puhar odzvala na mojo omembo, da je pri partizanskih umorih v Beli krajini poleti 1942 sodeloval tudi Dušan Pirjevec - Ahac. Eni so omenjali njegove (domnevne?) zločine v Beli krajini, drugi tega niso verjeli in so ga branili. Vsekakor je v tistih krutih dneh partizanske morije v Beli krajini bil, in to (komunistični) politkomisar Belokranjskega odreda, glavne partizanske enote v Beli krajini.

Alenka Puhar, Bela krajina in zle sence, Dušan Pirjevec Ahac, Jože Javoršek, Reporter, 23. 11. 2020Bili smo revolucija, bili smo čista prihodnost

Kaj vse je Dušan Pirjevec - Ahac v Beli krajini počel in kdaj ga je komunistično vodstvo premestilo na Primorsko, naj bo, upam, predmet kakšne bolj poglobljene raziskave, tu naj navedem le nekaj podatkov.

Pirjevec je svojo pripadnost (komunistični) revoluciji izjemno jasno, kot malokdo, izpovedal v refleksijah v zadnjih letih pred smrtjo, sredi 70. let. Med drugim je zapisal: »Bili smo revolucija, bili smo čista prihodnost. Hodili smo po svetu in tega sveta, takega realnega sveta sploh nismo videli. To je: življenje je bilo revolucija in samo revolucija, kar pomeni: stopnja lastne realizacije je bila stopnja privrženosti revoluciji in ta stopnja se je realizirala v kadrovskih odločitvah partije.« In še: »Dogodila se je posebna in brezpogojna izročenost revoluciji.«

Na žerjavici jih je pekel

To niso na primer besede Edvarda Kocbeka iz medvojnega časa, ko je pisal podobno vzneseno, ampak pogled zelo formiranega človeka, zapisan 30 let po vojni in tik pred smrtjo.

Ali: Kako je lahko Edvard Kardelj (ne glede na to, kar si o njem mislimo), v pogovoru z Vladimirjem Dedijerjem 11. oktobra 1978 glede partizanskih zločinov leta 1942 izpostavil prav Dušana Pirjevca - Ahaca in to z naslednjimi kar določnimi besedami: »Ali takve strašne stvari nisu pravljene samo u Crnoj gori. I kod nas je toga bilo. Tako je kod nas Pirjevec bio izveden pred partizanski sud zbog sadističkog mučenja ljudi – na žerjavici ih je pekao. Pirjevca smo oslobodili, ali smo neke druge streljali zbog ovih zločina.« (Tone Ferenc, Ljudska oblast I., Ljubljana, 1987, str. 375.)

Res samo iz maščevanja do Pirjevca?

Enako sta Ahaca hudo obremenila tudi Ivan Maček v spominih in Lado Ambrožič - Novljan. Maček je zapisal (Spomini, str. 142): »Mnogo pritožb smo dobili čez mladega, bistrega in sposobnega komisarja odreda, nekdanjega ljubljanskega študenta. Med borci je bil znan kot dober in sugestiven govornik, v odnosu do ljudi iz sovražnikovih vrst pa je bil nerazsoden, grob in včasih sadističen. Morali smo ga poklicati na odgovornost.«

V mariborskem študentskem glasilu Katedra so novembra 1988 (štev. 3, str. 16–17) objavili pogovor z naslovom Med bojem in likvidacijami s partizanskim generalom Ladom Ambrožičem - Novljanom. Ko je govoril o valu »neupravičenih likvidacij na Dolenjskem in Notranjskem« poleti 1942, ga je novinar vprašal, če pozna te ljudi. Odgovoril je: »Seveda jih poznam. Izhajali so ali pa so bili pod vplivom skrajnega levega krila komunistične partije, ki je bilo indoktrinirano s stalinističnimi idejami. Med njimi so bili znameniti Marijan Dermastija, Dušan Pirjevec - Ahac, Ivan More - Žan, Fric Novak, pa še mnogi drugi. Sodili so, da se morajo problemi osvobodilnega boja glede našega slovenskega sovražnika reševati s fizičnimi likvidacijami.« Res težko, da bi vsi ti to počeli samo iz maščevanja do Pirjevca.

Kardeljeve taktične zavore

Zaradi partizanskih umorov civilistov od pomladi do konca julija 1942, ki so povzročili množični odpor prebivalstva od Notranjske do Dolenjske, zaradi česar jim je grozilo, da bodo s takšnim zločinskim početjem slabo končali, je »pametni« Edvard Kardelj, avtor in strateg komunistične revolucije v Sloveniji, povlekel na zavoro (ta ni dolgo zdržala). 26. julija 1942 je napisal »odredbo št. 8«, v kateri je določil nekatere ukrepe za odpravo »vojvodstva« (zločinstva) v partizanskih enotah. V julijski številki Dela, glasila centralnega komiteja KPS, sta Kardelj v dveh člankih, Boris Kidrič pa v enem, napisala navodila na to temo. Kardelj je pod naslovom O nekaterih nevarnih pojavih v partizanskih vrstah »ošibal« »hude pomanjkljivosti in celo napake«, tudi »vrtoglavico zaradi uspehov oziroma vojvodstvo«. Proti koncu je zapisal: »Vse te in mnoge druge napake so tako grobe in so zapustile za seboj tako težke posledice, da je potrebno sprožiti po vseh partijskih organizacijah pravo kampanjo za njihovo odstranitev. Ne bomo naštevali posledic vseh teh napak. Komunisti naj dobro prisluhnejo razpoloženju slovenskega ljudstva, pa bodo razumeli, kako je zares dvanajsta ura, da jih popravimo.«

Mirko Bračič in Dušan Pirjevec - Ahac.

Preprečiti med partizani pojav sadističnih ugodij pri mučenju in ubijanju

Posledično so odstavili nekaj najbolj razvpitih partizanskih krvolokov: Mirka Bračiča in Marijana Dermastijo, Anteja Novaka, Ivana Moreta - Žana in Naceta Majcna (Krški odred), Frica Novaka (Krimski odred), Petra Cefuta - Gada (Dolomitski odred), Dušana Pirjevca - Ahaca (Belokranjski odred). Cefuto - Gada so celo sami ubili in domnevno tudi Frica Novaka. Toda ostale so premestili na nove nič manj pomembne položaje.

Na Dolenjskem so takrat komunisti na položaj političnega komisarja 5. grupe odredov postavili Lada Ambrožiča - Novljana, zato je verjetno tudi on omenil Pirjevca med partizanskimi krvoloki iz poletja 1942, ker je o tem kot politični komisar celotnega dolenjskega območja že po svoji vodilni funkciji marsikaj vedel.

Na osnovi gornjih Kardeljevih intervencij so potem navodila potekala navzdol po hierarhiji. Tako je 30. julija 1942 štab 5. grupe odredov, katerega novi politični komisar je postal Ambrožič, izdal odlok št. 6, govoril pa je o ravnanju z aretiranci, osumljenci in obsojenci. Poslali so ga političnim komisarjem odredov na Dolenjskem, tako tudi Belokranjskemu. Med drugim so z odlokom želeli »preprečiti med partizani pojav sadističnih ugodij pri mučenju in likvidacijah«.

Pirjevec komisar Belokranjskega odreda

Strahotni pomor nad Romi iz Kanižarice so partizani izvršili 21. julija 1942. Isti in naslednji dan so ugrabili in umorili suhorskega župnika Janeza Raztresena. Pirjevec - Ahac je bil od 25. junija 1942 politični komisar Belokranjskega odreda, ki je te in mnoge druge zločine takrat izvajal. »Zanimivo« je, da ta enota tisti mesec julij sploh ni imela komandanta, ampak le nekakšnega vršilca dolžnosti, zaradi česar je bil njen formalni poveljnik prav Pirjevec. V začetku julija je bil skupaj z Ivanom Novakom - Očkom na partijskem posvetovanju na Cinku, s katerega sta se po njegovem končanju vrnila v Belo krajino.

Janez Jezeršek - Sokol o Pirjevčevem alibiju glede pomora Romov

Leta 1990 so v Novi reviji (št. 96–99) objavili pogovor Petra Vodopivca z Janezom Jezerškom - Sokolom, ki so ga leta 1951 komunisti obsodili (kot informbirojevca) na 12 let zapora. Zaprli so ga v nepopisno udbovsko mučilnico v Bileći ter na otokih Ugljan, Sveti Grgur in Goli otok, izpustili so ga šele decembra 1956. Vodopivec je Jezerška spraševal tudi o Dušanu Pirjevcu - Ahacu in partizanskem pomoru Romov iz Kanižarice na Maverlenu. Jezeršek je prst usmeril na Ivana Novaka - Očka, o Pirjevcu pa je dvakrat zatrdil nekakšno svoje mnenje. Najprej (str. 875): »Skratka, Ahac se po Cinku ni več vrnil v Belo krajino, ampak je odšel na Primorsko. To mi je pred kratkim v pogovoru potrdil tudi Borštnar. Takrat ko je prišlo do poboja ciganov v Kanižarici – to je, kot je po italijanski dokumentaciji ugotovil pokojni Radko Polič, 16. julija 1942 –, Ahaca ni bilo več v Beli krajini, komisar odreda je bil že Jože Borštnar. S tem je dokazan tudi Ahačev zgodovinski alibi, kar se tiče postopka v zvezi s cigani.«

To, kar je navedel Jezeršek, seveda ni dokaz, je le zatrjevanje enega drugemu. Na str. 877 je ponovil: »Kdo je bil prvi, ki je poskušal Ahaca spraviti v slabo luč zaradi njegovega delovanja v Beli krajini, ne vem povedati. Menim pa, da je povsem jasno, da za sumničenja in obtožbe ni nobene osnove. Ahaca tedaj, ko je prišlo do poboja ciganov pri Kanižarici, sploh ni bilo več v Beli krajini.«

Kar je Jezeršek glede tega »menil« in da je to »povsem jasno«, je milo rečeno šibko, nepomembno. Zakaj?

Ahaca so sicer poslali na Primorsko. Toda, kdaj?

Popolnoma očitno je, da so Pirjevca 26. julija zamenjali zaradi zločinov Belokranjskega odreda nad civilisti, poleg umora župnika Raztresena vsekakor po množičnem pomoru Romov iz Kanižarice, na kar je nakazal tudi Radko Polič v knjigi Belokranjski odred (1975, str. 240). Sicer je bil Polič v tej razmeroma obsežni knjigi (684 strani) o mnogih zločinih belokranjskih partizanov milo rečeno redkobeseden.

Toda kot druge takrat odstavljene partizanske »vojvode« so tudi Pirjevca samo premestili na drugi vodilni položaj v drugi enoti. Ahaca so sicer poslali na Primorsko. Toda, kdaj? Z odlokom št. 9 dne 26. julija 1942 je Glavno poveljstvo imenovalo za komandanta Loškega odreda Mirka Bračiča - Mirana Bradača, za komisarja pa Dušana Pirjevca - Alojzija Brodarja (Ahaca). Vendar do uresničitve odloka dolgo ni prišlo. Zakaj? Kaj se je takrat dogajalo?

Pirjevec je prišel v Loški odred, ki je bil na Notranjskem, 1. oktobra 1942

V prispevku Miroslava Lušteka Pregled enot narodnoosvobodilne vojske Slovenije in njihovega poveljniškega kadra (Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, št. 1–2, 1965, str. 253) piše, da so Loški odred ustanovili avgusta 1942 na Otrobovcu nad Babno Polico. Luštek: »Ker je prišel Dušan Pirjevec v odred šele 1. oktobra 1942, je do 16. septembra opravljal posle komisarja Ivan Turšič - Iztok, z odlokom št. 6 Loškega odreda dne 16. septembra 1942 pa je bil imenovan za začasnega komisarja Drago Flis - Strela Pohorc, ki je opravljal to dolžnost do 1. oktobra.« Tudi iz tega vira se jasno vidi, da je Pirjevec prišel na novo funkcijo v Loškem odredu, ki je bil najprej na Notranjskem, (komaj) 1. oktobra 1942.

Dušan Pirjevec - Ahac kot partizan. Vir. Arhiv Slovenije, 1549

Pirjevec je bil v Beli krajini vsaj do 17. septembra

Še več, Pirjevec je očitno še dolgo po odstavitvi s funkcije političnega komisarja Belokranjskega odreda (26. julija) vedril in oblačil v Beli krajini. V Beli krajini je bil še gotovo v prvi polovici avgusta, saj je 11. avgusta poslal glavnemu poveljstvu poročilo o stanju v Beli krajini (Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, 1973, 136).

Konec julija, torej po pokolu nad Romi iz Kanižarice, je glavno partizansko poveljstvo Pirjevcu naročilo, da vzpostavi stik s hrvaškimi partizani. Zaradi italijanske ofenzive je bilo to oteženo in očitno je bil Pirjevec v Žumberku pod Gorjanci pri »Hrvatih« šele v začetku septembra. Od tam je prišel v štab belokranjskega odreda v Škrilju in takoj, 16. in 17. septembra, poslal glavnemu poveljstvu obvestilo, da se je dogovoril za sodelovanje s »Hrvati« (Polič, str. 315). Ivo Lola Ribar, član politbiroja CK KPJ in član vrhovnega štaba, je prišel iz Zagreba v Žumberak šele v začetku septembra, kjer se je potem očitno sešel s Pirjevcem (Polič, str. 263). Očitno je razmere krojila t. i. italijanska ofenziva, ki je močno oteževala gibanje partizanov.

Dušan Pirjevec - Ahac: »Justificiran 11. 10. 1942.«

Tudi po Beli krajini Dušan Pirjevec - Ahac ni mogel iz svoje kože. Kot komisar Loškega odreda je 15. oktobra 1942 poročal: »9. 10. je naša patrola ujela nekega belogardista, ki je bil ranjen med našo akcijo na Begunje, ko se je boril proti nam. Justificiran 11. 10. 1942.« Torej, še oktobra 1942 je »justificiral«. Napad na postojanko vaške straže Begunje pri Cerknici in na sosednje postojanke Bezuljak, Topol, Selšček v noči od 18. na 19. september 1942 sta izvedla Krimski odred in en bataljon Dolomitskega odreda. Loški odred je tisto noč napadel postojanko vaške straže v Kozariščah.

Pirjevec je na Primorsko odšel šele 22. oktobra 1942

Partizansko vodstvo je določilo, da se iz vrst Loškega odreda, ki je oktobra 1942 v Loški dolini izvajal »klasične« revolucionarne »akcije«, ki z »narodnoosvobodilnim bojem« niso imele nobene zveze, izbere 85 partizanov, na čelu s štabom odreda in komandantom odreda Mirkom Bračičem, po rodu Tržačanom, in dvema štaboma bataljonskih poveljstev. Po prehodu italijansko-jugoslovanske meje v noči na 21. oktober 1942 so se poimenovali v Soški odred, vodila sta ga komandant Mirko Bračič in politični komisar Dušan Pirjevec - Ahac (Anton Kosovel, Zemlja, rod, kri, Borec, št. 570–572, 1999, str. 71).

Torej, šele globoko v oktobru, je Dušan Pirjevec odšel »na Primorsko«.

Brejčeva vrnitev med tovarišijo

Glede Jožeta Javorška pa: počel in napisal je marsikaj, toda poleg vsega slabega, predvsem hudega udbovskega ovajanja njegovih medvojnih in povojnih sopotnikov, je napisal tudi kakšne bolj kakovostne stvari, med drugim dokumentirano knjigo Radio Osvobodilna fronta (1979). Tudi zanj bi lahko rekel, da bi bilo dobro, če bi kdaj o njem dobili bolj kompleksno raziskavo.

Naslednje navajam zaradi dvomov, da je njegov opis v spominih obiska partizanskega taborišča v Beli krajini, v katerem je nazorno opisal Pirjevca s črepinjo v rokah in do smrti mučenega suhorskega župnika Raztresena, pretiran ali celo izmišljen (Spomini na Slovence, 3. del, Ljubljana, 1990, str. 155–157).

Edvard Kocbek je v dnevnik z datumom 15. avgust 1942 zapisal (Tovarišija, Zbrano delo, 1996, str. 142–143): »Od nekod se je vzel Brejc /Jože Javoršek/. Pravi, da se vrača iz Bele krajine.« Sledijo, milo rečeno, skrivnostni stavki: »Ne morem več pošteno misliti, komaj ga poslušam. Postajamo hromi, le pod večer se razgibljemo in hodimo nervozno pod drevesi. Fajfarja gledam od strani. Od strani pogledam Vidmarja. Pogledam Jarca. Vsi smo si podobni. Edino Bor govori neutrudno in šviga sem pa tja.«

Ko beremo Tovarišijo, ki kar vre od ekstatičnosti in nerealnega fantaziranja, so gornji stavki po Javorškovi vrnitvi iz Bele krajine najbolj mračni v njej. Le kaj jim je pripovedoval, da Kocbek ni mogel več »pošteno misliti«, da so postajali »hromi« in da so se šele pod večer razgibali, čeprav so še hodili »nervozno pod drevesi«?

Ukazodajalci in izvajalci ukazov oziroma morilci

V nadaljevanki o komunistično-partizanskem nasilju v Beli krajini sem omenil več oseb, ki so bile vanj vpletene. Pri tovrstnih političnih zločinih je (bilo) večinoma tako, da so bili vodje oziroma ukazodajalci in izvajalci ukazov oziroma morilci. Kot vemo, so vodje, ki neko politiko ali vojaško dejavnost vodijo, pomembnejši od izvrševalcev njihovih »politik«.

Kot vemo, so bili komunisti tisti, ki so med drugo svetovno vojno na Slovenskem organizirali in vodili komunistično revolucijo (pod krinko upora proti okupatorju). Vodilna dva, ki sta odločala o vsem pomembnem pri tem, sta bila Edvard Kardelj in Boris Kidrič.

Oba sta se naslanjala na vrsto oseb, ki so se radikalizirale med ilegalnim delom komunistov pred vojno. Takrat so skrbeli predvsem za infiltracijo med najrazličnejše organizacije in društva, propagando, pridobivanje in »izobraževanje« simpatizerjev, organiziranje raznih prireditev somišljenikov ter tudi stavk.

Ivan Novak - Očka, vodja komunističnega nasilja v Beli krajini, desno Boris Kidrič, s Kardeljem vodja komunistične morije nad Slovenci.

Ivan Novak - Očka

Skozi vse to je šel Ivan Novak - Očka, ki ga srečamo v Beli krajini. Zato naj osvetlim, kdo je bil Ivan Novak - Očka, saj gre za šolski primer izgrajenega (radikaliziranega) komunista, ki je v specifičnih okoliščinah vojne (upora in komunistične revolucije) postal množični zločinec.

Ivo Žajdela, Očka in Ahac, Ivan Novak Očka, Dušan Pirjevec - Ahac, Bela krajina, Reporter, 14. 12. 2020

Nadaljevanje v: Ivan Novak Očka, Tacen, Dušan Pirjevec - Ahac, ljudska fronta, Vzajemnost [2]