Med komunistično revolucijo so partizani v Beli krajini in sosednji Poljanski dolini nad Kolpo umorili 635 ljudi. Med vojno so ubili 305 civilistov, po vojni pa 249 domobrancev. Največ umorov so storili leta 1942, kar 159, v tem letu so v množičnem pomoru na Mavrlenu umorili tudi 60 Romov iz Kanižarice pri Črnomlju.

Partizani so v Beli krajini umorili kar 87 žensk

Najstarejši med ubitimi je bil 83-letni Marko Petric iz Bojanje vasi, rodil se je leta 1861. Najmlajši ubiti sta bili 11-letna Anica Lončarič iz Rosalnic in 12-letna Amalija Pečarič iz Drašičev.

Veliko so tu umorili tudi žensk, kar 87. Na metliški farni spominski plošči pri Treh farah v Rosalnicah je med 69 imeni kar 19 žensk in štiri od njih so bile stare komaj 15 let ali manj.

Komunistična značilnost, zasajanje strahu

Kako to, da so partizani leta 1942 in 1943 umorili toliko deklet in mater? »Razlogov« je bilo več, naj omenim glavnega. Partizani so civiliste, med njimi tudi ženske, otroke, starčke, cele družine, ubijali zato, da so med ljudi zasajali smrtni strah. Ta je potem v Slovencih pustošil vse njihovo življenje. To, strah, je bilo eno od glavnih orodij komunistov pri nasilnem zavzemanju oblasti (s tujko uzurpacija).

Partizani so svoj zločinski revolucionarni »projekt« v Beli krajini začeli z dvema umoroma dveh izjemnih ljudi. Bila sta intelektualca in velika Slovenca, vsak na svojem področju luč za naš narod. S tem so z ustrahovanjem ljudem dali vedeti, kdo bo zdaj tu gospodar in kdo bo deželi vladal v prihodnje.

14. maja 1942 so partizani umorili profesor­ Antona Ovna. Vir: Zaveza

Profesor­ Anton Oven iz Stranske vasi pri Semiču

14. maja 1942 so se partizani Belokranjskega bataljona iz svojega taborišča blizu Dragomlje vasi pri Suhorju odpravili na svoj prvi morilski pohod. Imeli so namen ugrabiti več ljudi. Prvi je bil profesor­ Anton Oven iz Stranske vasi pri Semiču.

Druga dva sta bila »okupatorska ovaduha«, kot je v knjigi Be­lokranjski odred (1975, str. 136) zapisal njen avtor Radko Polič, Ivan Lojk iz Dol pri Hrastu in Peter Kolar iz Bušinje vasi.

O tej prvi »akciji« komaj ustanovljene enote ima­mo nekaj različnih poročil. V članku Rdeča Bela krajina, ki je leta 1988 izšel v TV 15, piše: »Tretja skupina je šla v Stransko vas iskat organiza­torja bele garde profesorja Ovna in ga pripel­jala v taborišče, četrta pa na Štrekljevec po učitelja Ahačiča, ki ga ni našla.« V knjigi Jane­za Vitkoviča pa piše, da so Ovna ustrelili, ko je na poti v taborišče skušal pobegniti. Znano je, da se je Peter Kolar partizanom skril, ubili pa so njegovega očeta. Skril se je tudi učitelj Ahačič s Štrekljevca in je vojno preživel. Tako so v času komunizma pisali o ljudeh, ki so jih umorili partizani, kot o smeteh.

Anton Oven, Stranska vas pri Semiču, bere Mrtvo stražo. Vir: Zaveza

Partizanski umor profesorja Antona Ovna

Isti dan torej, kot profesorja­ Antona Ovna, so v Dolah pri Suhorju umorili Ivana Lojka (roj. leta 1920), v Bušinji vasi pa očeta Mihaela Kolarja. O obeh umorih je leta 1994 v Zavezi pisal Janko Maček v daljšem prispevku Srce, ki je bilo za svobodo – Anton Oven (št. 20, 1994, str. 6–18; in Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, 1973, str. 100–101).

Prej kot čez en mesec so domači že zvedeli za grob Antona Ovna. Žensko iz Sodjega Vrha, ki je grob odkrila, so partizani obdolžili vohunstva in jo umorili.

Vaška straža iz Semiča je komaj 21. decembra 1942 lahko odšla po iznakaženo truplo prof. Antona Ovna in ga prepeljala v Semič, nato so ga pokopali na pokopališču pri cerkvici sv. Duha. Tako je takoj po partizanski moriji deloval strah.

Profesor Oven je bil izjemen potencial, o čemer je podrobno pisal v omenjenem prispevku v Zavezi Janko Maček.

17. maja 1942 so partizani umorili kmetijskega strokovnjaka Antona Starca. Vir: Zaveza

Partizansko uničenje Antona Starca

27. maja so partizani šli po Antona Starca, uglednega kmetijskega in vinogradniškega strokovnjaka iz Metlike, v Vinomer že iz novega taborišča, ki so si ga naredili pod Peščenikom pri Brezovi Rebri. Tam so ga nato umorili, kot potem vrsto drugih.

Rodil se je v trdni kmečki hiši v Čurilah pri Metliki. Po očetu je podedoval ljubezen do domače zemlje. Dokončal je kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu in nato vinarsko šolo v Mariboru, potem pa odšel še na izpopolnjevanje v Švico. Po končanem šolanju in izpopolnjevanju se je zaposlil na kmetijskem oddelku okraja Črnomelj, leta 1935 pa je postal upravnik banovinskega posestva v Vinomeru pri Metliki. Moderno urejena kmetija, predvsem pa njena drevesnica in trtnica, naj bi postala zgled belokranjskim kmetom. Ko se je leta 1936 tudi v Beli krajini začela uveljavljati Kmečka zveza, je Starc veliko pomagal pri ustanavljanju in organiziranju Kmečkih zvez po posameznih občinah ter tudi predaval na kmetijskih tečajih, ki so jih potem prirejale. V Vinomeru je živel z ženo in dvema sinovoma, tretji pa se je rodil šele po njegovi smrti.

Izdajalci nad »izdajalca«

O Antonu Starcu je Rudi Vogrič v knjigi Boj Belokranjcev zapisal (stran 104), da ni utegnil pobegniti k Italijanom, ker »so ga 27. maja partizani odpeljali s seboj in ga zaradi njegovega izdajavstva še istega dne kaznovali s smrtjo«. Vogrič ni povedal, v čem je bilo Starčevo »izdajavstvo«. Mar v tem, da se je zavzemal za boljše življenje belokranjskega kmeta? Kakšne načrte pa so z belokranjskim kmetom imeli tisti, ki so tudi v Beli krajini s ciklostilom razmnoževali Zgodovino VKPb (vsezvezne komunistične partije boljševikov) in iz nje črpali navdihe za svoj »osvobodilni« boj?

Namen teh dveh umorov, Ovna in Starca, je imel silno simbolno vrednost. Najprej, na smrt zastrašiti ljudi, potem odstraniti kritično razmišljajoče intelektualce in tlakovati pot komunističnemu totalitarizmu.

Knjiga Radka Poliča Be­lokranjski odred (Ljubljana, 1975, 684 strani).

Komunisti so v Beli krajini morili že leta 1941

Za hip naj tu naredim časovni korak nazaj, v leto 1941. Partizani so začeli z ubijanjem in zastraševanjem ljudi v Beli krajini že leta 1941.

15. septembra 1941 je partizan v Šutejevi gostilni na Brezovici (vzhodno od Suhorja) ustrelil 36-letnega gostilničarja Šuteja (Polič, str. 55). Pri ubitem naj bi pustil listek, na katerem naj bi pisalo: »Tako se bo zgodilo z vsakim izdajalcem slovenskega naroda.« Komunisti so takrat, in vse do danes, v izjavah, vse, ki so jih ubijali, enostavno označili za »izdajalce«. To je bilo po njihovem opravičilo za umore ljudi. Kdo je v resnici izdal Slovence med sovražno okupacijo med drugo svetovno vojno, je danes, kljub silni nasprotni propagandi, povsem jasno.

Življenje je pred partizani reševala z umikom ven iz Slovenije

En mesec po umoru Šuteja so bili »partizani belokranjske skupine spet v akciji kot izvršitelji kazni«, kot je zapisal Radko Polič (str. 56). 14. oktobra zvečer, ob tri četrt na devet, so »padli streli« na trgovsko pomočnico Vido Fuks, ki je šla od železniške postaje proti mestu. Ko se je kot vsak dan pripeljala z vlakom domov iz Črnomlja, kjer je bila zaposlena v trgovini Jake Zajca, sta jo »nenadoma ustavila dva neznanca in eden je ustrelil vanjo«. Težko ranjeni v prsa so ji v Metliki nudili prvo pomoč, potem pa so jo odpeljali v novomeško bolnišnico, kjer je ozdravela, nato pa se je za vedno umaknila v tujino.

Svoje življenje je pred partizani torej reševala z umikom ven iz Slovenije, v tujino. To se je dogajalo že leta 1941, potem pa vedno bolj pogosto. Zelo veliko ljudi je bilo prisiljenih narediti tako, če so se hoteli rešiti pred partizanskimi morilci. To je še ena od mnogih povsem publicistično neraziskanih tem (da o »stroki« glede tega sploh ne govorim).

Glavni trg v Metliki obvladujejo »spomeniki« »NOB« in celo diktatorja Josipa Broza Tita. Ko greš v Belokranjski muzej, moraš mimo njih. Foto: Ivo Žajdela

Partizanska krogla

Že čez dva dni, 16. oktobra 1941, »se je kaznovalna roka belokranjske skupine vnovič dvignila nad domačega izdajalca«, je zapisal Polič (str. 57). Tokrat so ubili 65-letnega krošnjarja Marka Miheliča iz Sodevcev ob Kolpi. S streli v glavo so ga ubili na cesti Črnomelj–Stari trg ob Kolpi.

Rudi Vogrič je v knjigi Boj Belokranjcev, na strani 63, zapisal, kako »so 16. oktobra 1941 v Beli krajini kaznovali s smrtjo že drugega izdajavca in sicer krošnjarja Marka Miheliča«. Počakali so ga kar ob cesti, ko je od doma iz Sodevcev pešačil v Črnomelj. 20. oktobra so v Malem Nerajcu streljali na »hudega izdajavca« Antona Turka, ki pa je imel srečo, da ga je krogla samo oplazila in je ostal živ.

20. oktobra je partizan v Malem Nerajcu streljal na 44-letnega zidarja Antona Turka, priseljenega s Primorske, ga lahko ranil, toda strel je ubil 16-letnega kmečkega fanta Franca Kobetiča. To se je zgodilo na dvorišču Turkove hiše, morilčeva krogla pa ga je oplazila na desni podočnici in odnesla košček desnega ušesa, zadela pa je v trebuh nekaj metrov stran stoječega fanta (Polič, str. 58; Vogrič, str. 63).

Knjiga Rudija Vogriča Boj Belokranjcev (Ljubljana, 1973, 553 strani).

Umik družine Radovan v tujino

Partizanski »atentat« (umor) je okoli 10. oktobra 1941 preživel tudi čevljar Jože Radovan s Pribišja pri Rožnem Dolu nad Semičem. Ko sta ga dva semiška »ilegalca« hotela ustreliti, je tistemu, ki bi streljal, odpovedala pištola. Toda pri Radovanu niso odnehali. Sredi decembra sta ga dva partizana prišla ubit na dom v Pribišje. Ko sta iz hleva oprezala in čakala na ugoden trenutek, so ju opazili Radovanovi otroci, očeta opozorili ter ga s tem rešili. Kmalu se je z družino preselil v Novo mesto, od tam pa poleti 1942 na varno v Italijo (Polič, str. 59).

Nadaljevanje v: Bela krajina, partizani, umori, Jožef Kofalt, Jakob Omahna, Marica Nartnik [2]

Ivo Žajdela, Partizanski umori v Beli krajini, Reporter, 12. 10. 2020