Nadaljevanje iz: Bela krajina, partizani, umori, Anton Oven, Anton Starc [1]

V prejšnjem prispevku sem pisal, da so profesorja Ovna in vinarja Starca partizani umorili že maja 1942. Ta mesec so ubili tudi trgovca Martina Težaka iz Hrasta pri Suhorju.

Partizanski umor župnika Jožefa Kofalta

9. junija 1942 je partizanska smrt posegla po prvem od vrste duhovnikov, ki so jih umorili v Beli krajini. Na Krvavčjem Vrhu (med Semičem in Metliko) so na domu ugrabili Jožefa Kofalta. Rodil se je leta 1909 revnim staršem, novo mašo je imel leta 1934. Bil je kaplan v Leskovcu pri Krškem. Leta 1941 so ga Nemci pregnali na Hrvaško. Po nekaj mesecih se je skrivaj vrnil domov na Krvavčji Vrh in se naselil v majhni hišici pri materi in teti. Maševal je v podružnični cerkvi sv. Florijana, le včasih je šel v Semič. Ljudje so bili zadovoljni, da so imeli vsak dan mašo v domači cerkvi, saj je bilo treba do Semiča pešačiti več kot eno uro. Zakaj je bil napoti partizanom, saj so ga preganjali že Nemci, je seveda retorično vprašanje.

Župnika Jožefa Kofalta s Krvavčjega Vrha pri Semiču so partizani umorili 9. junija 1942. Na spomeniku umorjenim duhovnikom iz Bele krajine v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

Skrivni prekop duhovnika Kofalta na pokopališče

Janko Maček je v Zavezi (štev. 46, 2002) zapisal: »Nečakinja duhovnika Kofalta do smrti ne bo pozabila, kako se je leta 1946 z mamo, Plutovimi in nekim moškim, ki ga dotlej nikoli ni bila videla, vzpela po pobočju Peščenika do kraja, kjer se je neznanec ustavil in pokazal: 'Tu ležijo, tu kopljite!' S tesnobo v srcu je potem z golimi rokami pobirala stričeve posmrtne ostanke iz plitve jame in jih v nahrbtniku nosila na dolgi poti do domačega pokopališča na Krvavčjem Vrhu. Tudi Plutovi so tedaj prenesli kosti svojih staršev v družinski grob. Pod Peščenikom so ležale v istem grobu kot Kofaltove. Vse so opravili v tihoti in na hitro. Niso se oglasili zvonovi, ni bilo duhovnika, da bi blagoslovil izmučene kosti, in ne sorodnikov ter sosedov, da bi jih pokropili z blagoslovljeno vodo. Vsaj nekateri sovaščani so vedeli za ta dogodek, pa so se naredili, kot da niso videli in ne slišali. Je bilo menda tako za vse bolj prav. Tak je bil tisti čas. Tudi za poboj domobrancev se je vedelo, pa se o tem ni govorilo, kot da ga nikoli ni bilo.«

Partizanski umor zakoncev Plut

Isti dan kot duhovnika Kofalta, 9. junija 1942, so partizani na Krvavčjem Vrhu ugrabili, odgnali v svoje taborišče in umorili njegova soseda, 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo 38-letno ženo Frančiško Plut. Ker sta bila nekoliko bolj premožna kot drugi? Jože Plut, po domače Jakop, je bil zelo delaven in podjeten, saj je na primer že tedaj imel mlatilnico, ki jo je poganjal bencinski motor.

Župnika Jakoba Omahna iz Dragatuša so partizani umorili 7. julija 1942. Na spomeniku umorjenim duhovnikom iz Bele krajine v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski umor župnika Jakoba Omahna

7. julija 1942 so partizani v Dragatušu ugrabili, nato pa umorili župnika Jakoba Omahna. Takrat so ugrabili in umorili tudi Matijo Šimca (Šimec, roj. leta 1897) in njegovega sina Franca Šimca (roj. leta 1922) iz Podloga pri Dragatušu (Odprti grobovi, 2. del, Buenos Aires, 1970, str. 139, 170; Farne spominske plošče, knjiga 3, 2012, str. 23; Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, 1973, str. 118).

Župnika Omahna so umorili pri vasi Zagradec, kjer so ga izkopali po petinpetdesetih letih, aprila 1999, in pokopali na pokopališču.

B. Š., Resnica o preteklosti, Dragatuš, spominske plošče, Zdravko Bahor, Družina, 14. 7. 2002Umor učiteljice v Rožnem Dolu Marice Nartnik

21. junija so partizani ugrabili in umorili Marico Nartnik, ki je bila učiteljica in upraviteljica na podružnični osnovni šoli v Rožnem Dolu pri Semiču. Bila je ena tistih učiteljic, ki opravljajo svoj poklic z veseljem in odgovornostjo. Za Rožni Dol, ki je bil že od Semiča precej oddaljen, še bolj pa od Novega mesta in Ljubljane, je bila taka učiteljica pravi zaklad. Nartnikova je bila članica Katoliške akcije, zato je čutila za dolžnost, da v kraju svojega služ­bo­vanja pomaga tudi pri verski vzgoji otrok in pri katoliško prosvetni vzgoji mladine nasploh. Gotovo je marsikaj vedela o komunizmu ter bila idejno njegova nasprotnica, vendar s tem še ni bila politično angažirana proti OF in tako imenovanem osvobodilnemu gibanju. 23. junija so jo odgnali, bolje rečeno odvlekli od doma na Kleč pod Planino nad Semičem in tam umorili. Le malo prej so ustanovili klečko četo in zdi se, da je bilo potrebnih nekaj umorov za njeno potrditev. Vaška straža iz Semiča je njeno truplo izkopala in prenesla na pokopališče 1. aprila 1943.

Učiteljico Marico Nartnik so partizani umorili 21. junija 1942.

J. Š., Ob 60-letnici semiških mučencev, Rožni Dol, Marica Nartnik, Družina, 18. 8. 2002Umor kmeta Ivana Klopčarja

22. junija so partizani ugrabili posestnika Ivana Klopčarja (1897) iz Drašičev in ga prav tako umorili na Brezovi Rebri. Ubili naj bi tudi ženo in štiriletno vnukinjo, pa se je sosed, ki je bil sicer somišljenik OF, temu uprl. Ivan se je v Drašiče pri­ženil z druge strani Gorjancev, iz Podgrada. Z marljivostjo in podjetnostjo je izboljšal skromno kmetijo, da je postala zgled vsej okolici. Bil je predsednik krajevne JRZ. Izvolili so ga za poslanca in kot osebni znanec bana dr. Natlačena je dosegel, da so v času gospodarske krize začeli graditi cesto od Drašičev proti Krmačini. Ljudje, ki so bili že na robu revščine, so s tem prišli do zaslužka in izboljšali svoj položaj. Ko je leta 1936 v Drašičih in okolici hudo tolkla toča, je Klopčar na svoje stroške odšel v Banat in s pomočjo občine kupil večjo količino koruze, da so jo razdelili med oškodovance.

Ni pa bil samo podjeten, bil je tudi veren. Ko je bil kot mlad fant v šoli v Novem mestu, se je poleg drugega izučil še za organista. Ni čudno, če je postal nanj pozoren tudi dr. Lojze Mihelčič iz Semiča in ga že leta 1938 skušal pridobiti, da bi se vpisal v komunistično partijo. Menda je zdravnikov brat Jože Mihelčič, ki je bil tudi kmet, že tedaj bil kandidat za člana centralnega komiteja. Ko so Klopčarja 22. junija ugrabili na domu, so hkrati odgnali tudi več glav živine in hišo popolnoma izropali. Njemu so na­lo­žili težak tovor in ga tako mučili na dolgi poti proti Brezovi Rebri. Potem so ga nekaj ča­sa zadrževali v taborišču, nazadnje pa so ga po hudem mučenju umorili na Kleču blizu Planine nad Semičem.

Partizansko mučenje Ivana Klopčarja

Leta 1966 je v Argentini Jože Pečarič iz Drašičev o ugrabitvi in umoru Ivana Klopčarja povedal (Franc Ižanec, Odprti grobovi, 2. del, Buenos Aires, 1970, str. 121): »V poletju 1942 smo kopali trtje. Ivanu Klopčarju sem svetoval, naj se skrije. Zavrnil me je s pripombo, da ni storil nikomur nič žalega. Naslednjo noč je od ograje sem zvenelo moje ime. Klicali so me partizani, pa se jim nisem odzval. Toda noč sem prespal v gozdu. Ko sem se vrnil domov, je pred hišo jokala Klopčarjeva žena in mi povedala, da so sinoči odvedli njenega moža Ivana. Partizani so vdrli v njihovo hišo, moža potegnili s postelje in samo v spodnji obleki odvedli s seboj, z njim vred pa tudi deset glav živine. Odpeljali so ga v Brašljevico, v prvo grško katoliško naselbino Vlahov. Na katerem kraju so ga ubili, se še do danes ni izvedelo.«

O mučenju Ivana Klopčarja je njegova pastorka Stanka Stariha zapisala v svojih spominih naslednje: »Privezali so ga na bukev in pod njim zakurili ogenj. Na hrbtu so mu zarezali kožo in ga masirali s soljo. Ko je bil že opečen, so ga odvezali in vrgli na ogenj. Imel je zdravo srce in ni mogel umreti, zato so ga privezali še za rep konju in ga vlačili sem ter tja.«

Partizanske umore v Beli krajini je vodil vodja komunistične partije Ivan Novak - Očka. Novak (levo) z Borisom Kidričem v Kočevju leta 1943, za njima je že na desetine umorov Slovencev.

Umori žensk: Marija Lojk in Karolina Jakša

23. junija 1942 so partizani na Suhorju ugrabili in potem umorili kmetico Marijo Lojk (roj. leta 1898), mater v maju umorjenega Ivana Lojka iz Dol. (Črne bukve, Ljubljana, 1944, str. 148; Odprti grobovi, 2. del, Buenos Aires, 1970, str. 177).

26. junija 1942 so ubili organista Avgusta Škorjanca iz Gradca (Vogrič, 114).

27. junija so partizani v taborišče prignali Karolino Jakša s Pribišja. Menda so jo ugrabili kar v gozdu, ko je grabila listje. 23-letna Karolina je bila zaposlena v Ljubljani kot gospodinj­ska pomočnica. Bila je članica Katoliške akcije. Kadar je bila doma na obisku, se je dru­žila z domačimi dekleti, ki so tudi bile članice Katoliške akcije.

Na eni strani je središče Metlike vklenjeno v bron komunističnih zločincev, ljudje, ki so jih sistematično ubijali, pa imajo le skromno znamenje na pokopališču. Foto: Ivo Žajdela

Partizansko morišče pod Peščenikom

Junija 1942 so partizani v Primostku ugrabili Franca Nemaniča, po domače so jim rekli Pri Nežinih. Mrtvega so našli nedaleč stran, na steljnikih pri Dobravicah. Tam so napol živega vrgli v jamo in ga plitvo zasuli s prstjo, iz katere so štrlele noge. Morilec »je bil kovaški mojster Darko Šterk in dva sinova Kovačička iz Dobravic« (pričevanje F. Š. v Odprtih grobovih, 2. knjiga, str. 108). Ni ga na farnih spominskih ploščah v Podzemlju.

Med umorjenimi pri Brezovi Rebri v juniju 1942 sta bila tudi 57-letni soboslikar Ferdinand Stezinar in 35-letni Albin Lukežič, oba iz Semiča.

9. julija, kakih štirinajst dni za Klopčarjem, so na morišče pod Peščenikom pri Brezovi Rebri prignali njegova soseda Alojza Rozmana, kmeta iz Vidošičev, in Antona Kučiniča iz Železnikov. Nista se več vrnila domov. Po izpovedi prič je pri Brezovi Rebri kon­čalo svojo pot tudi nekaj ciganov, vendar nji­hovih imen ne poznamo.

Grad Krupa pri Semiču so partizani požgali poleti 1942.

Partizansko uničenje gradu Krupa

Rudi Vogrič je v svoji knjigi Boj Belokranjcev opisoval, kako je že maja in junija 1942 po belokranjskih vaseh nastajala nova »ljudska oblast«. Pri »obsodbi« Štefana Štiglica (1890) in njegove žene Marije Štiglic (1887) s Cerovca pri Semiču so tako sodelovali tudi »predstavniki ljudstva«. Štefan je bil oskrbnik gradu na Krupi in je že zaradi tega bil kriv; žena Marija je menda celo podpirala OF, toda zaradi moževe službe je bila tudi ona kriva. Neki sovaščan, ki je glasoval za njuno »obsodbo«, je rekel: »Vem za jamo tu v bližini, da ne bo treba kopati groba.« Res potem Štiglicovih niso odgnali pod Peščenik, ampak so izvršili »obsodbo« kar pri tisti jami. Pridružili so jima še Mici Inkert, služkinjo iz gradu na Krupi.

Grad Krupa pri Semiču leta 1908. Vir: Belokranjski muzej

Ker so »v njem videli ponižujočo preteklost kmetov tlačanov«

Ko so dober mesec kasneje požgali še stavbno velik grad Krupa pri Stranski vasi, je bilo v tem delu dežele dokončno opravljeno s fevdalno preteklostjo, kot so govorili. Geograf in zgodovinar Ivan Simonič, doma z Vinjega Vrha pri Semiču, je v razpravi o gradu na Krupi zapisal, da »so ga partizani požgali leta 1942 v času žetve, ker so v njem videli ponižujočo preteklost kmetov tlačanov. S požigom so tudi preprečili, da bi se v gradu nastanila italijanska vojska. Grad je gorel počasi, več kot dva tedna. S poslopjem je zgorel tudi arhiv« (Ivan Simonič, Šole in gradovi, str. 30; Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Bela krajina, knjiga 16, 2004, str. 48; Jakič, 177).

Nekaj ostankov nekoč velikega gradu Krupa pri Semiču. Foto: Uroš Novina

Nadaljevanje v: Bela krajina, partizani, umori, Marija Lončarič, Norbert Klemen, Ilija Badovinac [3]

Ivo Žajdela, Umori Belokranjcev, Bela krajina, Reporter, 19. 10. 2020

1/6