Nadaljevanje iz: Ivan Novak Očka, Tacen, Dušan Pirjevec - Ahac, partizani, Bela krajina [1]

Ivan Novak se je rodil 15. aprila 1898 v Tacnu pod Šmarno goro v delavsko-bajtarski družini. Oče Franc je bil po poklicu zidar, mati Marija pa gospodinja. Poleg sina Ivana so se jima rodili še štirje otroci, in sicer sinovi France, Miha in Jože ter hčerka Marija. Življenje Novakove družine je bilo vse prej kot rožnato.

Bil je čevljar pod Šmarno goro

Ivan Novak je pričel obiskovati ljudsko šolo v Šmartnem pod Šmarno goro leta 1904 in jo končal leta 1912 s prav dobrim uspehom. Marca 1913 se je šel učit čevljarske obrti in se izučil leta 1916. Kot čevljarski pomočnik se je zaposlil pri čevljarskem mojstru Ivanu Krajncu v Spodnji Šiški, kjer je bil zaposlen do julija 1916, nato pa pri čevljarskem mojstru Maksu Pečniku v Srednjih Gameljnah, kjer je ostal do 12. februarja 1917, ko je odšel v avstroogrsko vojsko. V njej je služil do novembra 1918. Po končani prvi svetovni vojni je leta 1919 do junija 1920 služil še jugoslovansko vojsko.

Po odpustu iz takratne jugoslovanske vojske se je ponovno zaposlil kot čevljarski pomočnik, najprej v Tržiču, nato v Kranju, kjer je bil maja 1921 odpuščen, ker je bil med organizatorji strokovne sindikalne organizacije. Junija 1921 se je ponovno zaposlil pri Maksu Pečniku v Srednjih Gameljnah in tam ostal do leta 1924. V tem letu je zaradi propada čevljarske delavnice pri Pečniku delal doma brez obrtnega dovoljenja, ki ga je pridobil leta 1926. Od tedaj dalje vse do leta 1941 je bil samostojni obrtnik; delal je sam, s tem, da je od leta 1926 do 1932 izučeval po enega vajenca, kasneje pa je spet delal sam.

Kot delavec je občutil vse trdote življenja in izkoriščanja

Med prvo svetovno vojno se je seznanil z nekim vojakom hrvaške narodnosti, ki mu je prvi »odpiral oči« in, kot je sam navedel v življenjepisu, mu govoril: »Kaj misliš, za koga se mi borimo, v čigavo korist?«. Videl je, da so na eni strani navadni ljudje brez pravic, ki so bili v prvih frontnih linijah, kjer nikoli ni srečal kakega bogataša.

V življenjepisu je zapisal: »Tudi kasneje sem kot delavec občutil vse trdote življenja in izkoriščanja. Delati sem moral skozi vse dneve in tudi noči, da sem preživel družino. Tudi kot mali obrtnik sem težko živel. Do leta 1931 sem se še nekako prebijal, nekaj zaslužil in si iz prihrankov zgradil dom. Nato pa je nastopila gospodarska kriza.«

Kmalu naj bi spoznal v tej krizi, da ni rešitve v večjem garanju, temveč »v boju proti vsemu tistemu, kar prinaša zlo delovnim ljudem«. Začel je simpatizirati s Socialistično stranko Jugoslavije in ob volitvah je volil njene kandidate. Takrat naj bi spoznal, da vodja te stranke ne vodijo iskrenega boja v korist »delovnih ljudi«. Leta 1926 je začel prebirati glasilo Delavska enotnost in všeč mu je bilo, da je pozivala k enotnosti delavskega razreda. To naj bi bil vzrok, da je postal simpatizer Komunistične partije Jugoslavije in začel širiti po bližnji okolici časopis Delavsko enotnost, vse do šestojanuarske diktature, ko je ta prenehal izhajati.

Ivan Novak in Dušan Pirjevec - Ahac

Izgrajeni komunist Ivan Novak je odločilno vplival na dogajanje v drugi polovici 30. let in ob začetku okupacije leta 1941 na območju severno in severo-zahodno od Ljubljana, to je od Šentvida do Črnuč. Povezoval se je z »napredno mislečimi« ljudmi v okolici in sosednjih vaseh. Tako je prišel v stik s Tinetom Rožancem, Francem Seškom, krojaškim mojstrom iz Medvod, Martinom Kališem, kmetom iz Spodnjih Gameljn, Stanetom Koscem, ključavničarskim pomočnikom iz Zgornjih Gameljn ter Avgustom Pirjevcem in njegovo ženo Ivo, ki sta stanovala v Tacnu. Pirjevec (1887) je bil zaposlen v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. Bil je oče Dušana Pirjevca - Ahaca, ki je bil leta 1942 tudi v Beli krajini, na prizorišču mnogih zločinov, ki so jih počeli Novakovi partizani.

Dušana Pirjevca - Ahaca je pred vojno, oktobra 1940, v Tacnu sprejel v članstvo komunistične partije prav Ivan Novak.

Ivan Novak je spoznal tudi Poldko Kos, učiteljico v Šmartnem, ki je bila komunistka. Stike je imel še z mnogimi ljudmi. Poleg tega se je spoznal z »naprednimi« ljudmi v Ljubljani, ki so odločilno vplivali na njegov nadaljnji razvoj in revolucionarno dejavnost. Takrat se je spoznal tudi z Jožetom Butinarjem iz Šiške, pri katerem je dobival različne brošure in jih širil med »naprednimi ljudmi«. V tem letu se je posvetil zlasti mladim ljudem z namenom, da jih pridobi za »napredne«, to je marksistične ideje.

Ivan Novak - Očka (levo) v Livnu v Bosni leta 1943.

Komunistični vdor v nepolitična društva

Leta 1935 se je Ivan Novak seznanil z bodočim »narodnim herojem« Lojzetom Kebetom (kasneje odgovornim za uničevanje v Dražgošah), ki je takrat delal kot obratovodja v tovarni kovinske galanterije Ivana Sevnika Seta v Tacnu (po vojni tovarna Kot). Novak in Kebe sta bila enakih misli in svetovnih nazorov. Hitro sta ugotovila, da je treba začeti delovati organizirano in zbrati čim širši krog sodelavcev, organizirati pa zlasti tiste, s katerimi je bil Novak že tako povezan. Še posebej sta menila, da je treba zajeti čim širši krog mladih, ne glede na njihov svetovni nazor. Prepričana sta bila, da bo z njimi lahko začeti najrazličnejše revolucionarne akcije ter splošno in marksistično vzgojo.

Ko sta kovala načrte, kako začeti s čim bolj učinkovito organizacijo, sta razmišljala ali naj ustanovita delavsko kulturno-prosvetno društvo Vzajemnost ali esperantski klub. Računala sta, da se bo veliko mladih odločilo za učenje esperanta. Tako se je v tečaj vpisalo veliko mladih iz Pirnič, Vikrč, Gameljn in Tacna, ki so bili različnih svetovnih nazorov. Esperantski klub je bil nepolitična organizacija. Tako sta dobila legalno osnovo za tiste naloge, ki so jima bile vodilo. To je bila nova politika komunistov oziroma Kominterne, ki je komunistom predlagala, da sebe in svojo dejavnost prikrijejo z infiltriranjem v različna društva, od prosvetnih do pevskih. Poimenovali so jo z izrazom »ljudska fronta« oziroma »ljudsko-frontno gibanje«. Tudi zato kasneje, leta 1941 ustanovitev »Osvobodilne fronte«, kot krinke, pod katero so delovali komunisti s svojimi simpatizerji, sicer prej pripadniki različnih političnih in društvenih organizacij. Izraz komunisti so prikrivali pod izraze ljudski, narodni, osvobodilni ...

»Esperantski« klub, odskočna deska do komunizma

Esperantski klub so ustanovili jeseni 1936 in vanj se je prijavilo okoli 30 mladih. Namen komunističnih infiltrirancev, torej tudi Novaka, ni bil, da se ljudje učijo esperanta, temveč, da se vzgajajo v »naprednem duhu«.

Te mladinke in mladinci, ki so se učili esperanta, so postopno prišli, seveda s pomočjo komunističnih »mentorjev«, kot sta bila Novak in Kebe, tudi do »napredne« literature in jo prebirali.

Po uri esperanta se je skoraj vedno pričela razprava o najrazličnejših vprašanjih. Seveda je nekaj mladink in mladincev sčasoma odpadlo. Nekateri zato, ker jim učenje jezika ni šlo, nekateri pa, ko so starši ugotovili, da se med njihove otroke širi komunistična miselnost, zato jim niso več dovolili zahajati v klub. Večina mladih pa je ostala. Nekaj teh je bilo sčasoma sprejetih v komunistični podmladek SKOJ in kasneje v Komunistično partijo.

Ivan Novak - Očka, Josip Rus, Lado Vavpetič, Svetozar Ritig, Tone Fajfar v Livnu v Bosni leta 1943.

Levičarska indoktrinacija skozi društva

Dejavnost esperantskega kluba je kmalu postala preozka in ni mogla zadovoljiti želje komunističnih »mentorjev« po širši dejavnosti, še zlasti tistih, ki so ta klub ustanovili, ga vodili in imeli dolgoročnejše (komunistične) cilje pred seboj. To se je pokazalo že ob tem, ker so se po učnih urah esperanta razpletali pogovori o pomembnih aktualnih družbenih in političnih vprašanjih. Razen tega klub ni mogel pritegniti tistih, ki jih esperanto ni zanimal.

Ivan Novak in Lojze Kebe sta torej zaradi takih razmer maja 1939 v Tacnu ustanovila delavsko kulturno društvo Vzajemnost, ki je obstajalo do jeseni 1940. To je bila nova faza delovanja »zavestnih revolucionarnih hotenj« (kot so temu rekli komunisti) na tem območju, hkrati pa legalni temelj za njihovo delo. V tem obdobju je bil Ivan Novak že povsem »izoblikovana osebnost«, ki je pripadala komunističnemu gibanju, kateremu je ostal zvest do smrti.

Večina članov društva je bila zelo aktivnih. Ton celotnemu delu pa je dajala komunistična partija. Tako sta Novak in Kebe uspešno, postopno in temeljito orala brazde revolucionarnemu delu, zlasti na območju tedanje občine Šmartno.

Spomenik pri Šmartnem pod Šmarno goro, kjer so komunisti prvič streljali na Slovenca. Foto: Ivo Žajdela

»Vzgojna« sekcija za razširjanje komunistične miselnosti

Delavsko kulturno društvo Vzajemnost v Tacnu je imelo tri sekcije: kulturno-prosvetno, vzgojno in tamburaško. Društvo je občasno organiziralo javne nastope. Program je obsegal: recitacije, pevske točke, skeče in nastope tamburašev. Program je bil »idejno« (to je ideološko komunistično) tako sestavljen, da je bila očitna »napredna« (komunistična) usmerjenost. Bile pa so tudi težave, saj je imelo okrajno načelstvo v Ljubljani, ki je programe potrjevalo, vedno pripombe na program in je povzročalo težave. Toda kljub vsemu so voditelji društva doživljali uspehe. Nezadržno se je razširjala komunistična misel in prodirala v širše plasti prebivalstva, kar je bil seveda tudi glavni namen komunistov.

Pomembno vlogo je imela vzgojna sekcija. V njej so preučevali »napredno« in s tem tudi marksistično literaturo. Člani te sekcije so bili večinoma mladi. Ivan Novak in Lojze Kebe sta jim posvečala največjo pozornost. Vedno sta bila prisotna, kadar so mladi obravnavali razna vprašanja. Poleg njiju je kot predavatelj občasno prihajal v to sekcijo komunistični aparatčik Boris Ziherl, ki je predaval zgodovino VKP-b.

Infiltracija v obstoječa društva

Toda komunisti se niso omejili le na klub in delavsko kulturno društvo Vzajemnost v Tacnu, temveč so se posamezniki načrtno vključevali (infiltrirali) v obstoječa društva kot na primer v »Društvo kmečkih fantov in deklet« v Skaručni, v pevsko društvo Zarja in Šmarna gora, gasilsko društvo v Tacnu, v sokolsko društvo v Šentvidu in drugod. Komunisti so si zagotovili v teh društvih močan vpliv. Člani partije, simpatizerji in skojevci so med članstvom teh društev vnašali in širili komunistične ideje. Za primer: v volilnem okraju občine Šmartno je na volitvah decembra 1938 kandidiral na listi opozicije komunist Franc Leskošek, za namestnika pa, prav tako komunist, Ivan Novak. 60 volivcev je oddalo glasove za omenjena kandidata. To ni bil majhen uspeh za komunistično partijo v taki podeželski občini, kot je bila tedanja občina Šmartno pod Šmarno goro.

Spomenik pri Šmartnem pod Šmarno goro, kjer so komunisti prvič streljali na Slovenca (t. i. strel prve partizanske puške, 22. julija 1941). Foto: Ivo Žajdela

Ta način je uspešnejši kot ilegalno delovanje

Ivan Novak in Lojze Kebe sta vplivala tudi na organiziranost kmečko-delavskega gibanja. Sodelovala sta pri organiziranju »Ljudske fronte« oziroma »Zveze delovnih ljudi«. Skupaj z drugimi komunisti sta organizirala zborovanja v Črnučah in drugod. V poročilu banske uprave med drugim piše o teh zborovanjih: »Ti izleti, ki potekajo pod krinko ljudske fronte, dokazujejo, da so se komunisti vrgli na legalno delovanje med ljudskimi množicami. Ta način je uspešnejši kot ilegalno delovanje, za komuniste pa manj nevaren.«

Ivo Žajdela, Politika infiltracij, Ivan Novak Očka, Tacen, Bela krajina, Reporter, 21. 12. 2020Nadaljevanje v: Ivan Novak Očka, Tacen, Lojze Kebe, Cveto Novak, Stane Kosec, Franc Žnidaršič [3]