Nadaljevanje iz: Sodražica, partizani 1942, France Kozina, Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Zdravko Prebil - Abi, Janko Maček [2]

Tudi Franceta Kozino so umorili pod Boncarjem

Ko sta mati in Draga, ki sta okopavali na njivi blizu hiše, slišali preklinjanje in udarce, sta pritekli domov. Tudi sosedje so slišali hrup in prišli gledat, kaj se dogaja, vendar Arti zato ni odnehal, pač pa jih je nahrulil: »Sram vas bodi, da ste tega psa tako dolgo trpeli med seboj!« ... Ura je bila tri, ko so ga vsega pretepenega odgnali proti Vinicam. Ker je bil petek, se je pri sv. Marku oglasil zvon. Po eni uri hoje so ga zaprli v sobo Fajdigove gostilne. Kljub pregovarjanju France ni popustil, ampak vztrajal, da ne bo spremenil svojega prepričanja. Bila je že noč, ko se je pod predsedstvom Jerneja Stanteta sestalo »sodišče« in ga »obsodilo« na smrt. Tudi njega so z avtobusom odpeljali pod Boncar in ustrelili blizu kraja, kjer so popoldne zagrebli šestnajst ciganov. Naslednje jutro je dobra duša zaznamovala Francetov grob s skromnim križem.

Nato so umorili tudi učiteljico Ivanko Škrabec

Ko so partizani 5. junija zvečer prišli h Kovačevim, so bili domači zbrani pri molitvi in tudi učiteljica Ivanka je bila z njimi. Zahtevali so, da gre z njimi v stanovanje. Kovačev stric se je ponudil, da gre z njo, pa mu niso dovolili. Pozno ponoči se je iz učiteljičinega stanovanja slišalo razbijanje in vpitje, nato pa so jo odgnali. V gozdu nad Jagerbirtom si je morala sama kopati grob in potem so jo brez strela zverinsko ubili. Bila je v zadnjem mesecu nosečnosti. Pravijo, da je prosila, naj jo pustijo vsaj toliko časa, da bo rodila, pa je niso poslušali in nič lepše niso ravnali z njo. Ko je bilo po dveh mesecih konec »sodraške republike«, so prišli njeni domači, izkopali zmaličeno truplo in ga odpeljali v Hrovačo. Ob izkopu so pod obleko našli preperelo pismo in kasneje se je izvedelo za vsebino pisma in da je bilo namenjeno nerojenemu otroku.

Mislili smo, da je otrok slovenske matere ni nezmožen za take strahote

Ali je mogoče razumeti in razložiti nečloveško krutost »osvoboditeljev« Sodražice? List Bogoljub je v novembrski številki leta 1942 zapisal sledeče: »Kar smo to leto doživeli, bi res nihče ne pričakoval, četudi smo svoj čas brali o divjem početju španskih, mehiških in drugih komunistov, kajti vedno smo mislili, da je otrok slovenske matere nezmožen za take strahote.«

Ljudje v dolini so bili zgroženi in prestrašeni

Ljudje v dolini so bili zgroženi in prestrašeni. Kozinčevi so že v soboto 30. maja izvedeli za Francetovo smrt, pa ne od partizanov, ki so popoldne prišli in pokradli vse njegove stvari, češ da jih bodo odnesli njemu. Ko sta v naslednjih dneh Slovenec in Slovenski dom poročala o Francetovi smrti, pa so obdolžili očeta, da ima zveze z Ljubljano, in grozili, da bo za to plačal.

Večina sodraških partizanov se je umaknila v Travno goro ...

»Republika« ni trajala niti dva meseca. 25. julija 1942 so najprej priletela letala in bombardirala Sodražico, Vinice, Zamostec, Sinovico in Žigmarice, nato pa so se pojavili vojaki in kot živi ščit gnali pred seboj može in fante, ki so jih pobrali po bližnjih vaseh. Večina sodraških partizanov se je že prej umaknila v Travno goro, pa vendar je na Italijane padlo nekaj strelov in to je bilo dovolj, da so začeli požigati. Bolehni župnik Majdič jim je šel naproti in izprosil, da so prizanesli cerkvi, šoli in vzhodnemu delu trga. Od talcev, ki so jih Italijani imeli za ščit, je padel Šimen Lesar iz Zapotoka, ostale so odpeljali v Ribnico in nato naprej na Rab oziroma v druga taborišča. Sodražico so obdali z bodečo žico in bunkerji, na »bloke« pa postavili stražo in prehod »meje« brez posebnega dovoljenja ni bil mogoč.

Partizanski umor zakoncev Jožeta in Ane Pečnik

Ko so se Italijani vrnili v razdejano Sodražico, so se razmere v dolini nekoliko umirile. »Obiski« iz Travne gore so v glavnem prenehali, večina domačih moških je bila v internaciji, starci, ženske in otroci, ki so še ostali, pa so prestrašeni životarili na večinoma opustošenih domovih. V takšnih razmerah v Sodražici in bližnji okolici ni bilo niti želje niti možnosti za ustanovitev kakšne vaške straže. Nekoliko drugače je bilo na Slemenih. Nazorno sliko o tem dobimo v članku Sv. Gregor, ki ga je napisal Tone Oblak za Zavezo (št. 66, 2007).

Umor Franceta Kozinca in učiteljice Ivanke Škrabec je Slemence spomnil na dogodek, ki so mu bili priče v svoji neposredni bližini. Iz lovske koče, dober kilometer od gregorske cerkve, sta »izginila« Kozlerjev gozdni čuvaj Jože Pečnik in njegova žena Ana in ravno tisi, ki so pri umoru sodelovali, so potem govorili, da sta odšla v partizane. Glavno besedo pri tem umoru so menda imeli divji lovci.

Italijanski in partizanski napad na Slemence

Na Jakobovo nedeljo, 26. julija 1942, so Italijani »napadli« Slemena: na čelu kolone, ki je prihajala k Sv. Gregorju, se je peljal oficir na motornem kolesu. Partizani so jih pričakali pred vasjo, spustili nanje rafal iz mitraljeza in se umaknili. Oficir je k sreči ostal nepoškodovan, njegovo vozilo je pa bilo uničeno. Italijani so po hišah ob cesti pobrali več mlajših moških in jih postavili pred cerkveni zid. Še preden so padli streli, sta iz cerkve prišla stari župnik Krumpestar in kaplan Kristanc, pokleknila pred poveljnika in dosegla, da talcev niso ustrelili, temveč jih odpeljali na Rab. Ostale moške, ki so jih tedaj pobrali po Slemenih, kakih sto, so odpeljali v Ribnico in jih zaprli v kasarno; od tam so jih pet tednov vozili v Žlebič, da so sekali drevje ob železniški progi.

Gregorci so se že v maju 1942 odločili za samoobrambo

Tu je treba povedati, da so bili Gregorci že v maju 1942 odločeni za samoobrambo. Poiskali so orožje, skrito od razpada Jugoslavije, in začeli patruljirati po vaseh. Nihče jih ni organiziral, ampak so enostavno sklenili, da se bodo branili. Seveda so se pa zavedali, da jim preti nevarnost tako od partizanov kot od Italijanov. Da bi se zavarovali vsaj pred Italijani, so poslali h karabinjerjem v Sodražico študenta, ki naj bi jim pojasnil situacijo in dobil dovoljenje za samoobrambo. Karabinjerji so bili tedaj že pripravljeni za odhod v Ribnico, zato so gregorsko pojasnilo in prošnjo zapisali, odgovora pa niso dali.

Vaška straža pred partizani pri Svetem Gregorju

V začetku septembra so sekače v Žlebiču nenadoma postavili pred izbiro: Sprejmite orožje za samoobrambo ali pa greste v internacijo. Kakih 40 Gregorcev je tedaj dobilo v Sodražici dolge francoske puške prekljevke; odšli so k Sv. Gregorju in se nastanili v prosvetnem domu in v šoli. Čeprav je bil njihov položaj na hribu že sam po sebi ugoden za obrambo, so se zavarovali še z bodečo žico in bunkerji. Ponoči so jim hodili pomagat tudi starejši fantje in možje iz okoliških vasi, ki o se bali spati doma. V tistem času je bil na Slemenih mir in fantje so celo hodili pomagat vaški straži na Goro nad Sodražico.

Brat Vladimir, leta 1945 ga je v begunstvu v Anrasu pri Lienzu škof Gregorij Rožman posvetil v duhovnika, je 19. avgusta 1942 izkopal umorjenega Franceta pod Boncarjem.

19. avgusta 1942 so v gozdu pod Boncarjem izkopali Franceta

Zdaj pa je čas, da se vrnemo h Kozinčevim v Zapotoku. Zaradi tega, kar se je zgodilo s Francetom, je bila družina težko prizadeta. Za njegov grob pod Boncarjem so sicer kmalu zvedeli, vendar niso mogli misliti na prekop, dokler se »oblast« v Sodražici ni ponovno zamenjala. Sin Mirko, ki je bil v ljubljanskem bogoslovju, je tisto leto šele pred velikim šmarnom prišel domov na počitnice. Verjetno je to pripomoglo k odločitvi, da Franceta končno krščansko pokopljejo na domačem pokopališču.

19. avgusta so v gozdu pod Boncarjem izkopali Francetove posmrtne ostanke, jih položili v belo krsto, prepeljali v Zapotok in po slovesni pogrebni maši, ki jo je daroval ribniški dekan Viktorijan Demšar, položili v blagoslovljeno zemljo pri cerkvi sv. Marka. Domači terenci so seveda pogreb budno spremljali in o vsem poročali svojemu centru v Kotu pri Sodražici. Od tam je tedaj prihajala tudi grožnja: »Če se boste družili s Kozinci, bo tudi vas doletela kazen.« Neki vaščan je kasneje zaupal Mirku, da mu je sosed, ki je videl Kozinčevo mamo jokati ob odprtem grobu, prišepnil: »No, saj bo tudi sama kmalu v jami.«

Pogreb Franceta Kozine, njegova družina pred rojstno hišo v Zapotoku (desno brat Vladimir in starša), 19. avgusta 1942. Levo spodaj je majhna krsta s kostmi, ki so jih izkopali na morišču pod Boncarjem, za njo sedi hromi brat Janez. Čez en teden, 26. avgusta, so prišli partizanski morilci, in umorili očeta in mater ter hromega sina Janeza.

Skočil je k oknu in v luninem svitu videl, da partizani obkoljujejo hišo

26. avgusta je bil sedmi dan po pogrebu in Mirko je zjutraj šel z materjo k maši v Sodražico. Doma so tisti dan kosili in sušili otavo. Ko so se po večerji in rožnem vencu odpravili k počitku, je bila ura že pozna. Iz trdnega spanca je Mirka zbudil pasji lajež. Skočil je k oknu in v luninem svitu videl, da partizani obkoljujejo hišo. Takoj je pomislil, da so prišli ponj. Kaj naj naredi? Ali se sploh lahko reši? V trenutku mu pride na misel, da bi se skril na podstrešje. Skozi odprtino v stropu sosednje sobe je zlezel na podstrešje, potegnil za seboj lestev in zaprl loputo, nato pa napeto poslušal, kaj se dogaja spodaj.

Partizan je s pomočnikom zgrabil očeta in ga odvlekel v klet

Ko so partizani vdrli v vežo, so najprej naleteli na očeta in mater, ki sta prišla iz svoje sobe. Z udarci in vpitjem so ju zrinili v hišo, kjer so spali Janez, Draga, Milka in Albina. »Kje je lemenatar? Njegova postelja je še gorka!« Medtem, ko so eni iskali Mirka, so drugi odvezovali krave od jasli, odpirali svinjake, polnili nahrbtnike v kašči. Tudi od soseda Jefne so gnali krave in sina Janeza. K zastraženim Kozinovim v hiši je pristopil neznan partizan, jih nekaj časa zmerjal, da so izdajalci, ker so se uprli OF, nato pa s pomočnikom zgrabil očeta in ga odvlekel v spodnjo klet. Na tej svoji zadnji poti je oče na glas molil.

Kozinčeva hiša v Zapotoku, njene prebivalce so leta 1942 uničili komunistični partizani.

Za očetom so umorili še hromega sina in mater

Komaj so prišli v klet, ga je rabelj s puškinim kopitom udaril po glavi in triinšestdesetletni mož se je z obrazom naprej zvrnil na cementna tla. Takoj nato sta dva partizana med jokom matere in deklet odnesla v klet posteljo, v kateri je trepetal hromi Janez, in strel v čelo mu je pretrgal nit življenja. Nazadnje so odvlekli še mater. Draga se je je oklepala in šla za njo, dokler je niso odrinili. Mati ji je tedaj v roko stisnila svoj molek. Ni se mogla posloviti z besedami, vendar je s tem povedala še več. Tudi njo so potem v kleti potolkli z udarci po glavi.

Zlezel je iz skrivališča in bil z drugimi priča groznemu prizoru v kleti

Mirko je na podstrešju slišal materine krike in ropot, kot bi nekdo butal po vratih, potem pa je vse utihnilo. Skozi lino je videl odhajajoče partizane, ki so s seboj gnali Jefnega očeta, mater in dve hčeri. Pri Novi Štifti je ura odbila polnoč. Ali so vsi odšli? Bodo prej še zažgali hišo? Kaj naj naredi, če bo začelo goreti? Dolge so bile tiste ure do jutra. Šele ko je spodaj zaslišal znane glasove sosedov, je verjel, da so morilci odšli. Zlezel je iz skrivališča in bil z drugimi priča groznemu prizoru v kleti. V svoji knjigi je o tem takole napisal: »Klečimo v krvi junakov in molimo. Ne toliko za pokoj duš pobitih, saj smo prepričani, da jim je mučeništvo odprlo nebeška vrata, v tem kletnem svetišču se priporočamo našim mučencem, naj pri Bogu prosijo na nas ... Ko se odpravimo v hišo, se nam s stene pri vhodnih vratih zareži v obraz komunistični grb, srp in kladivo, pod njim pa napis: Smrt izdajalcem! Slika dr. Antona Korošca, ki je visela v veži, je sedaj razbita in raztrgana.«

Nadaljevanje v: Sodražica, partizani 1942, France Kozina, Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Zdravko Prebil - Abi, Janko Maček [4]