Nadaljevanje iz: Sodražica, partizani 1942, France Kozina, Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Zdravko Prebil - Abi, Janko Maček [3]

Pogreb treh Kozinčevih je bil 10 dni po pogrebu njihovega Franceta

Pogreb treh Kozinčevih je bil v petek 28. avgusta 1942, komaj 10 dni po pogrebu njihovega, pod Boncarjem umorjenega Franceta. Vsaka beseda o krutosti zločina, ki se je v noči na 27. avgust zgodil v kleti Kozinčeve hiše, bi bila odveč. Ker je precej ljudi v dolini obsojalo pokol Kozinčevih je OF razširila razne vesti o njihovi krivdi. Tako na primer še danes nekateri verjamejo, da je bil France »obsojen«, ker je skril zapirač od puške in ga ni hotel izročiti. Kot vemo, knjiga Slovenija v plamenih tega ne omenja.

Kozinovi iz Zapotoka, starša Ivan in Frančiška, ki so ju leta 1942 umorili partizani z dvema sinovoma.

Nekdanji oznovec Zdenko Roter o vernih, ki so jih morili njegovi komunisti

Upam, da vam ne bom vzel veselja do branja, če tukaj navedem še razmislek, ki se mi ponuja iz najnovejše knjige nekdanjega funkcionarja Ozne, sociologa in politika dr. Zdenka Roterja Padle maske. V tem več kot 700 strani debelem delu je nekaj poglavij namenjenih odnosom med državo in Cerkvijo, s katerimi se je avtor ukvarjal že med službovanjem pri Ozni in tudi kasneje kot profesor na FSPN (Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo) oziroma kot svetovalec predsednika Kučana. Iz njegove razprave sledi, da je bil nivo teh odnosov v marsičem odvisen od razumevanja polpretekle zgodovine, torej od vprašanj, ki se tičejo tudi vsakega izmed nas.

Kot Kučanov ožji sodelavec je dr. Roter intenzivno spremljal obisk papeža Janeza Pavla II. v maju 1996, ki je množici vernikov v Stožicah med drugim povedal naslednje (Padle maske, str. 515): »Kako naj bi pozabili na nasilno komunistično revolucijo? Trpljenju, ki ga je povzročila tuja okupacija, se je pridružila še državljanska vojna, ko je brat dvignil roko nad brata. Božji služabnik Lojze Grozde je samo ena izmed neštetih nedolžnih žrtev, ki visoko dvigajo palmo svojega mučeništva kot neizbrisen spomin in opomin ... Škofe, duhovnike, redovnike in laike so med vojno in po njej zapirali, jih mučili, izseljevali in tudi nasilno morili. Vsi ti zdaj prosijo za spravo in slogo med vsemi člani naroda.«

Kučan za spoštovanje pravice do različnega razumevanja resnice o preteklosti

Lojzeta Grozdeta je tedaj papež omenil tudi pri maši v Mariboru. Roter pripominja (PM, str. 515), da »je do teh ocen, ki so očitno bolj enostranske kot ne in se naslanjajo na presojo večine škofov v takratni škofovski konferenci, prišlo kljub temu, da je delegacija Zveze združenj borcev 10. januarja 1996 preko apostolskega nuncija E. Farhata poslala papežu posebno spomenico o spravi in o nepotrebnem sodelovanju duhovščine ljubljanske nadškofije z okupatorjem. Posebej so omenili nesprejemljivo vsebino izjave slovenske škofovske konference ob petdeseti obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom, v kateri naj bi sodelovanje v organiziranem odporu proti okupatorju pomenilo pripadnost zločinski združbi.«

Milan Kučan se je na papeževe izzive odzval v poslovilnem govoru na mariborskem letališču (PM, str. 516): »Naj znova izrazim svoje prepričanje, da je tako zaželena slovenska sprava mogoča le ob spoštovanju pravice do različnega razumevanja resnice o preteklosti. Do tja nas ne more pripeljati izključevanje ene izključujoče resnice z drugo, prav tako izključujočo. Tako je tudi s sodbo o krivdah. Samo v strpnosti je mogoče tudi resnično odpuščanje za krivice, ki so jih v nekem hudem času ljudje prizadejali drug drugemu in domovini. Verjamem, da ste se prepričali, da ne želimo, da bi nas nenehno obremenjevanje s preteklostjo zadrževalo na poti v prihodnost. Spominjali se je bomo in moramo se je spominjati, a ohranjali bomo tisto, kar je bilo in kar je človeka in naroda vredno.«

Partizani so avgusta 1942 pri Kozinovih v Zapotoku skupaj s staršema umorili tudi hromega sina Janeza.

Resnica je samo ena, kot je samo ena tudi pravica

Na Kučanov govor se je 7. julija 1996 v Družini o različnem razumevanju resnice o preteklosti odzval dr. Anton Stres in med drugim zapisal sledeče (PM, str. 517): »Teorija o več resnicah izhaja iz prizadevanja, da bi komunizmu dali enakopraven prostor pod soncem. Vsak naj bi imel svojo resnico: komunisti svojo, nekomunisti pa zopet svojo. Govorjenje o več resnicah je seveda nevzdržno. Resnica je samo ena, kot je samo ena tudi pravica! Zakaj potem eni pri nas ponavljajo, da je več resnic? Zato, ker bi radi, da bi tudi obdobje komunizma, ki je za vse demokrate nesprejemljivo obdobje, dobilo svojo upravičenost.«

Kučanov strah pred beatifikacijo Lojzeta Grozdeta

Tudi ob drugem obisku Janeza Pavla II., ko se je na Betnavski ravnini pri Mariboru zbralo okrog 160.000 vernikov, je Kučan imel z njim razgovor in mu ponovno priporočil razmislek glede beatifikacije Lojzeta Grozdeta, češ da bi povzročila nove delitve med Slovenci. Nam se seveda zdi čudno, zakaj tak strah pred beatifikacijo Grozdeta in morda tudi drugih mučencev, Roter pa ugotavlja, da se je Cerkev vedno bolj oddaljevala od sprave. Še posebej naj bi se to pokazalo 18. junija 2000, ko so na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu proglasili slovenske pričevalce za vero. Zanj je to pomenilo obsodbo partizanstva oziroma poveličevanje domobranstva.

Kot odklon od sprave je omenil tudi besede dr. Šuštarja v Kočevskem rogu 25. junija 1995, ko sta somaševala tudi beograjski nadškof dr. Perko in torontski kardinal dr. Alojzij Ambrožič (PM, str. 508): »Naši bratje in sestre, ki so tu v Kočevskem rogu ali drugod izgubili življenje zaradi Kristusa, so ga našli. Trpeli so s Kristusom in zato so doživeli tudi vstajenje.« Po Roterju se je dr. Šuštar s tem vrnil na prvotno izhodišče Cerkve, ki se je zdelo že skoraj preseženo: domobranci so bili borci za vero in zato so morali umreti, torej je treba vztrajati pri oceni, da je šlo med vojno za komunistično revolucijo in je bilo po sili razmer upravičeno uporabiti pomoč okupatorja; padli vaški stražarji in domobranci (in seveda pobiti po vojni) so dali življenje v obrambi vere in Cerkve.«

Če je neko dejanje zločinsko, potem je tisti, ki ga je povzročil, zločinec

K tem »ugotovitvam« je Zdenko Roter dodal (str. 510) še svoje mnenje »glede povojnih izvensodnih pobojev, kot tudi medvojnih primerov pobijanja civilistov, da so bila to hudodelska dejanja, za katera ni nobenega opravičila. On sam se je vedno čudil politični nerazsodnosti tistih, ki so o tem odločali, saj so s tem ne le umazali sebe, temveč celotno uporniško gibanje in tudi odločevalcem v Cerkvi dali trajen, sicer majav argument o utemeljenosti medvojnega protikomunizma, tudi za ceno kolaboracije.«

Kaj naj rečem k vsemu temu? Ponovil bom stavek dr. Antona Stresa, ki ga je 7. julija 1996 zapisal v Družini: »Resnica je samo ena, kot je ena tudi pravica,« in dodal: Če je neko dejanje zločinsko, potem je tisti, ki ga je povzročil, zločinec, in mora zanj odgovarjati. Pravica do obrambe življenja ostane tudi v času tuje okupacije in se tistega, ki jo po sili razmer uporabi, ne more imeti za kolaboranta. Ubijanje domačih političnih nasprotnikov je tudi v času tuje okupacije zločin. Dr. Roterju je žal, da o odgovornosti vrnjenih domobrancev niso odločala sodišča. Zakaj? Menda ne samo zato, ker bi Cerkev s tem izgubila argument za utemeljevanje protikomunističnega boja tudi za ceno kolaboracije? Ali je Cerkev tak boj sploh kdaj utemeljevala? Kakšna sodišča naj bi odločala o krivdi in nekrivdi domobrancev? Ali se Cerkev ni dolžna vedno in povsod zavzemati za resnico in pravico? Ali bi bilo prav, če bi zaradi katerihkoli ozirov zatajila svoje mučence?

Po pogrebu umorjenih staršev in brata Janeza

Po pogrebu staršev in brata Janeza so Mirko Kozina in sestre dobili zatočišče v Sodražici. Vsaj ponoči jih ni bilo strah, čez dan so pa že tako hodili v Zapotok pospravljat pridelke. Večina ljudi v dolini je z njimi sočustvovala, našli so se pa tudi taki, ki so se jim privoščljivo posmehovali. Od brata Jožeta ni bilo nobenega glasu, čeprav ga je Mirko pisno obvestil o smrti staršev in obeh bratov. Seveda se ni mogel oglasiti, ker so ga Nemci zaprli kot talca. Za enega ubitega Nemca je bilo lahko ustreljenih do 50 Slovencev in Jože je samo čakal, kdaj bo prišla vrsta nanj. Skoraj ni verjel, ko mu je gestapovec nekega septembrskega jutra povedal, da je prost. Rešila so ga sporočila o smrti staršev in bratov. Potem je bil od spomladi do septembra 1943 doma, preživel Turjak in imel srečo, da ga kot domobranca niso vrnili iz Vetrinja, ampak se je junija 1945 pridružil bratu in sestram na Tirolskem.

Pričevanje Vladimirja Kozine o partizanskem umoru staršev in bratov.

Mirko Kozina je 27. maja 1945 v Anrasu pri Lienzu postal duhovnik

Kako so pa oni prišli tja? 5. maja so se z vlakom odpeljali iz Ljubljane, pešačili naslednje dopoldne skozi ljubeljski predor in bili še isti večer v Celovcu. V ponedeljek so se s skupino Mirkovih znancev iz kluba Straža z vlakom odpeljali v Lienz in že 13. maja dobili začasni dom pri dobrih hribovcih v vasi Anras. Za njimi je tja prišel tudi škof dr. Rožman in v nedeljo, 27. maja, podelil Mirku Kozini mašniško posvečenje, na praznik sv. Rešnjega telesa je pa bila nova maša. Škof je v novomašni pridigi govoril o mučeništvu in pretresljivo opisal smrt novomašnikovih staršev in bratov. Novomašno slavje je zagrenila vest o vračanju domobrancev, ki so jo prav tedaj prinesli v Anras.

Zahvala Vladimirju Kozini za knjigo Slovenija v plamenih

Spodobi se, da se na koncu zahvalim rev. Vladimirju Kozini za knjigo Slovenija v plamenih kot tudi za knjigi Communism as I know it in Slovenia, the land of my joy and my sorrow, o katerih je dr. Tine Debeljak leta 1982 v Svobodni Sloveniji zapisal, da to niso le knjige družinskih spominov, ampak izreden pogled na splošen potek revolucije in protirevolucije v Ribniški dolini in v Sloveniji. Gospodu Kozini, ki si v daljni Kaliforniji kljub svojim visokim letom še vedno prizadeva za uveljavitev ene in edine resnice, pa želimo, da bi mu sonce iznad Sierre Nevade še dolgo osvetljevalo življenjsko pot.