Želvica pleza na visoko drevo. Po dolgih urah plezanja pripleza na vejo in se požene v globino. Med padanjem na vso moč krili s sprednjima nogama in nato glasnim treskom prileti na tla.

Spet začne počasi plezati na drevo, skoči in ponovno trdo trešči ob tla. A vendarle po vsakem padcu želvica spet in spet spleza na drevo.

Z veje jo žalostno opazujeta dva ptička. Čez čas se samička obrne k samcu in reče: »Veš, mislim, da je prišel čas, da najini želvici poveva, da je posvojena!«