Konec oktobra je moja stara mama praznovala »smn« (smenj). Zame je to pomenilo, da bo tisto nedeljo kuhinja dišala po svežih flancatih, in dober del otroštva mi je ta razlaga zadostovala. Enkrat pa sem svojo mami le vprašala, kaj se na ta dan praznuje. Takrat sem izvedela, da je to obletnica posvetitve cerkve ter da je naša cerkev tako stara, da točnega datuma ne poznamo in je zato za nas »smn« določen na zadnjo nedeljo pred praznikom vseh svetih.

V času, ko se znotraj (in zunaj) verskih krogov preizprašuje smisel običajev, obredov in pobožnosti, se zdi praznovanje takega praznika le še folklorni običaj, nekaj, kar ostaja spomin na preteklost in predmet preučevanja kakšnega zagnanega kulturnega etnologa. Sodobni vernik, ki bere Sveto pismo in posluša verske podkaste ter se udeležuje krščansko obarvanih dogodkov vseh vrst, kjer ne manjka osebnega slavljenja, po-
glabljanja lastne vere in duhovnih pogovorov, vendar ne potrebuje tako zastarelih, tradicionalnih pobožnosti, ki po vrhu vsega ...