Veni od zadnjih številk Družine je bil na straneh Mladega vala objavljen mojčlanek o smislu cerkvene poroke. Prejela sem več odzivov nanj. Med drugim me jeoseba, ki jo zelo spoštujem, opomnila, da sem sicer napisala dober prispevek zamlade, vendar sem nekaj pomembnega izpustila: »Pozabila si na ključno dejstvoin sicer na to, da morata mladoporočenca v svoj zakon povabiti Boga.«

»Aha,«sem izdavila s cmokom v grlu, »ali ni bilo iz napisanega to razvidno?«

Odkimalaje in v trenutku sem se zavedla, da ima popolnoma prav. Z zanimanjem semprisluhnila njeni osebni izkušnji. Skozi vsa leta, odkar je poročena, jespoznala kako pomembna je prisotnost Boga v njenem zakonu. 

 

Komine prva zaljubljenost in se pojavijo stiske in težave, ki zamajejo še takotrden zakon, je zelo pomembno, da imata zakonca oporo, na katero se lahkokadarkoli naslonita, na nekaj, iz česar lahko »črpata« vir moči in energije. Čarobnostin romantičnost poročnega dne sčasoma zbledi, zaljubljenost počasi preide vljubezen, ki pa mora skozi različne lažje in tudi težje preizkušnje. Na skupnipoti ni vse tako pocukrano in medeno, kot lahko vidimo v filmih, temveč sevečkrat pripetijo tudi različni pretresi in nepredvidljivi dogodki.

Zakramentasvetega zakona si zaročenca ne podelita zato, ker »se to spodobi« ali ker bibila cerkvena poroka trenutno v modi, temveč zato ker naj bi se zavedalasvetosti in pomena samega zakramenta. Prav tako ga ne skleneta samo »dokler nebo zaškripalo«, temveč za vse življenje, v dobrem in tudi v slabem, tudi vsituacijah, ko morda sama ne bosta videla izhoda. Takrat sta vera v Boga inpristen odnos z njim ključnega pomena.

Nasveti in življenjske izkušnje ljudi, ki so že prehodili del skupne življenjske poti, so za mlade ljudi zelo dragoceni in koristni. Draga zaročenca, ko bosta torej pošiljala vabila svatom, ga nikar ne pozabita »poslati« tudi Bogu.