Smrt, kje je tvoje želo?

»Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15,55) Ta kratka, a mogočna vrstica iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom je vrhunec njegovega obširnega utemeljevanja vstajenja. Je triumfalni vzklik veselja in zmage nad največjim človeškim strahom – smrtjo. Da bi resnično razumeli moč teh besed, moramo pogledati v njihovo ozadje in pomen, ki ga nosijo. Pavel v navedenem poglavju Korinčanom odgovarja na resen problem v tamkajšnji krščanski skupnosti – nekateri so zanikali vstajenje mrtvih. Pavel argumentira, da če Kristus ni bil obujen, potem je naše oznanjevanje prazno in naša vera nična. Vendar pa Kristus je vstal od mrtvih kot prvenec tistih, ki so umrli. Zaradi Kristusovega vstajenja je zagotovljeno tudi naše vstajenje. V tem kontekstu pride do izraza 55. vrstica kot zaključek tega prepričljivega argumenta. Pavel se posluži prerokbe iz Ozeja 13,14: »Kje je tvoja kuga, o smrt, kje je tvoja poguba, o podzemlje?« vendar jo v luči Kristusovega vstajenja preoblikuje v vprašanji, ki izražata popolno zmago. Ni več zadnja beseda »Smrt, kje je tvoja zmaga?« To ni le retorično vprašanje, ampak izjava o dejstvu. Smrt je bila nekoč neizogibna in končna realnost. Imela je moč in oblast nad človeštvom. Vendar pa je s Kristusovo smrtjo in vstajenjem ta »zmaga« smrti odvzeta. Smrt ni več zadnja beseda. Kristus je premagal njeno moč. »Smrt, kje je tvoje želo?« Želo smrti je greh (1 Kor 15,56). Greh prinaša smrt in ločitev od Boga, vendar pa je Kristus s svojo popolno žrtvijo na križu odstranil greh in s tem tudi želo smrti. Smrt je ostala, vendar je izgubila svojo ostrost, svojo sposobnost za večno uničenje tistih, ki so v Kristusu. Ples niča Smrt je edino resno vprašanje, ki muči človeštvo – slutnja smrti in grozljiva možnost niča, ki sledi smrti. Groza »mračnega niča«, kakor ga imenuje filozof Kocijančič. O njem razmišlja takole: »Ta nič je skrivna vednost civilizacije, ki je prišla do jasne artikulacije v nihilizmu. Zaradi tega niča se ljudje ubijajo – v globini se jim zdi odpošiljanje drugega v nič najhujša kazen in najlepše maščevanje. Zaradi njega ljudje ubijajo sebe. Zaradi njega ljudje obupano zrejo v svet kot izpraznjene maske, izsušene gmote mesa, iz katerih je odtekla kri, še preden so umrli. Zaradi njega ljudje pijejo in se omam- ljajo, da pozabijo – pozabijo prav na ta nič. Zaradi njega se oklenejo divje transgresivne ljubezni in nore naslade, najsi jo daje kdorkoli ali karkoli – da bi imeli občutek, da so živi, čeprav v globini vedo, da niso več. Da bi njihov ugašajoči plamen zažarel, preden ugasne – a je že ugasnil. Zaradi njega ljudje iznajdevajo skupne zgodbe, od mitov do ideologij, da bi pozabili, kako vse to ni nič, ker nič preži v globini njih samih. Zaradi njih se izgubljajo v predmetnem, v stvareh in premoženju, v projektih in načrtih, kopičijo stvari, proizvajajo, poistovetijo sebe s svojim delom. Zaradi njega se upirajo in zaradi njega pokoravajo. V vsem tem, sredi vsega kraljuje mračni nič. To je njegova igra. Vse to je njegov ples.« Iz strahu pred smrtjo v tolažbo Kristus je s svojo smrtjo in vstajenjem »odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,15). Ko nas zajame milost Kristusovega velikonočnega dogodka, vse zasije v novi luči. Apostolu Pavlu je smrt postala dobiček: »Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček« (Flp 1,21). In Asiškemu ubožcu sestra: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti ...« Sveti Ignacij Lojolski je v lastnem življenjepisu omenil tri trenutke, ko se je znašel pred možnostjo skorajšnje smrti. Gre za neko stopnjevanje, na koncu se strah pred smrtjo spremeni v popolno veselje in tolažbo. Prvič, kmalu po svojem spreobrnjenju, ko je hudo zbolel, se je moral boriti proti častihlepni misli, da je pravičen. Zadajala mu je toliko muke, da ni delal drugega, kot da se je z njo boril in si predočeval svoje grehe. Drugič si je sredi smrtne nevarnosti na viharnem morju natančno izpraševal vest in se pripravljal na smrt. Ob tem ni mogel občutiti strahu nad svojimi grehi ali pred tem, da bi bil pogubljen, ampak je čutil veliko zadrego in bolečino, ker je menil, da ni dobro izkoristil darov in milosti, ki mu jih je bil podelil Bog, naš Gospod. In tretjič, nekaj let pred smrtjo se je počutil zelo slabo zaradi prav hude bolezni, za katero so on sam in mnogi drugi mislili, da je poslednja. Ko je tisti čas mislil na smrt, je občutil takšno veselje in takšno duhovno tolažbo, ker bo moral umreti, da se je ves topil v solzah. To se je začelo dogajati tako pogosto, da je mnogokrat nehal misliti na smrt, da ne bi tako občutil tiste tolažbe. Zadnja zakritost Avstrijski mučenec blaženi Franz Jägerstätter (njegovo življenje je mojstrsko upodobil režiser Terence Malick v filmu Skrito življenje – 2019) je iz nacističnega zapora pisal svoji ženi te pomenljive besede: »Ko se odrečeš preživetju za vsako ceno, se pojavi nova svetloba.« Odreči se preživetju za vsako ceno, izgubiti življenje zaradi Jezusa in evangelija, to osvobaja od strahu zase, od neskončne navezanosti na to, kar je končno, kakor je greh imenoval neki romunski menih. In kako je z našim strahom pred smrtjo? Ali tudi mi z apostolom radostno in svobodno vzklikamo: »Smrt, kje je tvoje želo?« V času korona krize je bilo tu in tam slišati kritično mnenje, da je nam, kristjanom, bolj pomembno zdravje kot odrešenje. Da nas je strah pred smrtjo čisto ohromil. Da smo po besedah sodobnega pesnika »pozabili, da zaradi zadnje zakritosti ni nič tako, kakor se zdi«. Ta »zadnja zakritost« je naš upajoči pogled v eshatološko prihodnost, ko na življenje gledamo kot odrešeni. Ko smo s Kristusom že premagali smrt in nam njeno želo ne more več do živega.

Dostop do članka (47174)

Smrt, kje je tvoje želo?

Smrt, kje je tvoje želo?

DIVAČA – Obnova klopi v cerkvi sv. Antona Puščavnika

Lahko le zaupam v Božjo milost, vse drugo bo sledilo

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.