Letno poročilo organizacije Amnesty International o smrtni kazni v preteklem letu beleži znatno zvišanje pri izvrševanju usmrtitev in izrekanju smrtnih obsodb, na vrhu držav, kjer je smrtna kazen v veljavi, pa so se znašle Kitajska, Iran, Savdska Arabija in Pakistan. Z 2390 usmrtitvami se je število smrtnih kazni skoraj podvojilo v primerjavi z letom poprej (1252 izvršitev smrtnih kazni v letu 2007) in je precej višje kot leta 2006 (1591).

Poročilo navaja tudi občutno zvišanje števila izrečenih smrtnih obsodb, saj se je le-to s 3347 v letu 2007 povzpelo na 8864 v preteklem letu. Večji delež usmrtitev beležijo v Aziji, predvsem na Kitajskem, kjer je bilo v lanskem letu izvršenih 1718 usmrtitev, to pa predstavlja preko 70% vseh zabeleženih primerov v svetu. Žal je številka najverjetneje še precej višja.

V svetovnem merilu Kitajski sledi Iran (najmanj 346 usmrtitev), nato Savdska Arabija (najmanj 102 usmrtitvi), Pakistan (najmanj 36 usmrtitev) in Združene države Amerike (34). V Ameriki je Amnesty International s tem zabeležila najnižje število usmrtitev od leta 1995.

V letu 2008 so bile smrtne obsodbe izrečene v 52 državah, torej v eni več kot leto pred tem. Usmrtitve so izvedli v 25 državah. Po poročilu Amnesty International je v Evropi smrtna kazen v veljavi v Belorusiji, kjer je bilo od leta 1991 izvršenih 400 usmrtitev z ustrelitvijo. Poročilo še beleži, da so v lanskem letu smrtno kazen odpravili v Argentini in v Uzbekistanu. S tem je smrtna kazen odpravljena ali pa se v praksi več ne izvaja v 138 državah sveta.

Goreč nasprotnik smrtne kazni je tudi katoliška Cerkev, ki si prizadeva za razširjanje ‘kulture življenja’ in ne ‘kulture smrti’. Na srečanju mladih v Denverju leta 1993 je papež Janez Pavel II. kulturo življenja označil kot ‘spoštovanje narave in Božjega stvarstva. V posebni obliki je to spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti’. Pojem ‘kultura življenja’ se je takrat prvič pojavil v svetovni javnosti, z njim pa tudi starodavno krščansko prepričanje, da je vsako človeško življenje od spočetja do naravne smrti sveto in nedotakljivo. Zato "kultura življenja" nasprotuje vsem dejanjem, ki kakorkoli ogrožajo človeško in družinsko življenje, mednje pa sodi tudi izrekanje smrtnih obsodb in izvrševanje usmrtitev.