Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

»So primeri, ko svojci starejšim omejijo dostop do lastnih financ«

Igor Vojinovič
Za vas piše:
Igor Vojinovič
Objava: 31. 05. 2021 / 04:59
Oznake: Družba, Duhovnost
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 02.06.2021 / 07:11
Ustavi predvajanje Nalaganje
»So primeri, ko svojci starejšim omejijo dostop do lastnih financ«

»So primeri, ko svojci starejšim omejijo dostop do lastnih financ«

O stiskah starejših med epidemijo skozi oči prostovoljk Karitas.

To, da premalo puščamo otroke v stiku s starimi ljudmi, je velika škoda, ki jo naredimo starejšemu, in še večja škoda za otroke. FOTO: Urška Bernik



Marija Mlinar iz Mirna pri Gorici je upokojena medicinska sestra in nekdanja katehistinja. Že od ustanovitve leta 1990 je sodelavka koprske škofijske Karitas. Svoje bogate strokovne izkušnje in znanje je takoj po upokojitvi začela deliti in pomagati potrebnim.

Veronika Žižek z Brezovice pri Ljubljani je študentka pedagogike in andragogike in predstavlja »YoungCaritas« – Mlado Karitas. S Slovensko karitas že 7 let sodeluje kot mladinska animatorka in voditeljica na Počitnicah biserov. Je koordinatorka aktivnosti »Povezani preko telefona – pogovor, ki starejšim polepša dan«, kjer povezuje mlade prostovoljce s starejšimi.

Kako se s staranjem spreminjajo odnosi, zlasti odnosi s svojci?

Marija: Starejši doživljamo odnose drugače od mlajših in aktivnih oseb, predvsem zato, ker se svet spreminja s takšnim tempom, da ga težko dohajamo. Včasih vseh teh sprememb nočemo sprejeti, zato sta potrebni potrpežljivost in razumevanje. Glede svojcev pa sem od starejših slišala, da si skoraj vsi želijo ostati z domačimi, na svojem domu, ki so si ga sami ustvarili, dokler je to mogoče. Šele ko to ni več mogoče, pa da gredo v ustanovo.

Veronika: Mladi večkrat pozabljamo, da moramo biti potrpežljivi s starejšimi in slediti njihovemu tempu. Radi bi vse na hitro. Odnos svojcev mora ostati pristen in spoštljiv. Zaboli me, ko po telefonu slišim stiske starejših, da se njihovi domači vedejo do njih, kot da so otroci ali da se morajo podrejati njihovi volji. Pomembno je, da starejšim dajemo pomoč, ki si jo sami želijo, in da spoštujemo njihovo dostojanstvo in integriteto.


Marija Mlinar: Starejši se ne bojijo bolezni. V starosti se dolgo pripravljaš na bolezen in se zavedaš, da se tvoje življenjsko obdobje izteka, zato jih ni toliko strah bolezni, kolikor osamljenosti. FOTO: Foto atelje Pavšič Zavadlav


Kako starejši doživljajo strahove, bolezni in omejitve gibanja, ki jih je prinesla epidemija?

Marija: Te razmere so bile težke tako za svojce kot za starejše, zlasti po domovih, kjer obiski niso bili mogoči. Hudo bolni in umirajoči se niso mogli posloviti od svojih najdražjih in so umirali sami. To se mi je zdelo najbolj grozljivo, kajti vsi smo bili nemočni. Toliko bolj so vsak stik, nasmeh in lepa gesta osebja v domovih in bolnišnicah vredni vsake pohvale.

Veronika: Bolj kot epidemije je starejše strah osamljenosti. Imajo sicer številne zdravstvene težave, ampak te znajo sprejeti in potrpeti, če le imajo ob sebi človeka. Zato je pomembno, da se stiki ohranjajo na daljavo ali na blizu, po telefonu ali prek spleta. Starejše je treba tudi poučiti o zaščitnih ukrepih in o možnostih, ki so jim na voljo, saj jih sami ne poznajo. Zato pri Slovenski karitas v sklopu projekta VAU (Vključeni. Aktivni. Uresničeni.) pripravljamo delavnice v lokalnem okolju za starejše, da ne ostanejo sami in neobveščeni, da se vključijo v družbo in dejavnosti, ki jim pomagajo lajšati stisko.

Marija: Starejši se ne bojijo bolezni. V starosti se dolgo pripravljaš na bolezen in se zavedaš, da se tvoje življenjsko obdobje izteka, zato jih ni toliko strah bolezni, kolikor osamljenosti. Bistvo pa je, da človek v svoji stiski ne ostane sam.


Veronika Žižek: Pri starejših občudujem znanje, potrpežljivost pa tudi modrost, ki pogosto manjkajo nam, mladim. FOTO: Tatjana Splichal


V čem so naši starejši še posebej dar za naše življenje in tudi za našo vero?

Marija: Starejši so bogata zakladnica spominov, dogodkov, običajev, zgodb. Otrokom se živa pripoved neizbrisno vtisne v spomin in prav s pripovedovanjem se prenaša bogastvo izročila iz roda v rod. Tudi mladi so za starejše neprecenljiv dar. Predvsem vnuki so bogastvo vsakega starega starša. Zmeraj pravim, da je najlepše, kar se ti lahko v starosti zgodi, da imaš vnuke. To, da premalo puščamo otroke v stiku s starimi ljudmi, je velika škoda, ki jo naredimo starejšemu, in še večja škoda za otroke. Vez med otroki in starimi je edinstvena, kakor skupno bitje srca, ki ga ne dobiš nikjer drugje. Na področju vere pa so stari starši tisto seme, ki pomaga, da bo človek nekoč, ko bo potreboval Boga, našel v svoji notranjosti odgovor iz najnežnejšega obdobja, ko so mu babice ali dedki vcepili vero z molitvijo, s svetim angelom, s križem, z zgodbami iz Svetega pisma ali iz svojega verskega življenja.

Veronika: Pri starejših občudujem znanje, potrpežljivost pa tudi modrost, ki pogosto manjkajo nam, mladim. Prostovoljci povedo, da so veseli, da od starejših prejmejo toliko modrosti in izkušenj. Hvaležni smo jim za molitve in spodbude, za bodrenje, da je ne glede na to, kam nas življenje pelje, vedno treba vztrajati, zaupati, imeti pogum za naprej. Že prek svojih starih staršev vidim, kako znajo živeti svojo vero. To je pomembno v današnjem času, ko manjka in vere in zaupanja v pot, ki jo je Bog za nas pripravil. Pa ne pozabimo še to, da smo zgled mlajšim generacijam. Če bomo mi dostojno skrbeli za svoje starejše, bodo tudi naši najmlajši dostojno skrbeli za nas, ko bomo nekoč stari mi.
_ _ _

*Celoten pogovor preberite v Naši družini (22/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*

Kupi v trgovini

Po Božji podobi
Duhovna rast
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh