Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Socialna država v luči družbenega nauka Cerkve: med solidarnostjo in odgovornostjo [REFERENDUM]

Za vas piše:
Marko Mesojedec
Objava: 06. 10. 2026 / 09:00
Oznake: Politika
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.10.2026 / 08:58
Ustavi predvajanje Nalaganje
Socialna država v luči družbenega nauka Cerkve: med solidarnostjo in odgovornostjo [REFERENDUM]
Dr. Štefan Hosta se je v svojem doktorskem delu, ki ga je uspešno zagovarjal leta 2023, ukvarjal prav z vprašanjem smisla človeškega dela z vidika socialne moralne teologije. FOTO: Bogomir Štefanič

Socialna država v luči družbenega nauka Cerkve: med solidarnostjo in odgovornostjo [REFERENDUM]

V nedeljo, 11. oktobra, bomo volivci na enem od treh posvetovalnih referendumov odločali o vprašanju, ali naj se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela. Razprava odpira vprašanje, kako naj država uravnoteži pravico do socialne varnosti z aktivacijo ljudi, ki so sposobni za delo.

Zagovorniki predloga poudarjajo predvsem spodbujanje delovne aktivnosti, vključevanje v družbo in opravljanje del, ki koristijo lokalnim skupnostim. Nasprotniki pa opozarjajo na možnost, da bi se socialna pomoč spremenila v pogojeno obliko prisilnega dela, ter na težave pri določanju, kdo je za delo dejansko sposoben in katera dela bi moral opravljati.

Po podatkih za konec leta 2025 je bilo med prejemniki denarne socialne pomoči 18.480 brezposelnih, vendar država nima natančnega podatka, koliko jih je brez objektivnih ovir za delo. Prav ta skupina bi bila glede na referendumsko vprašanje v ospredju morebitne spremembe.

Predlog referendumskega vprašanja podpirajo naslednje parlamentarne stranke: SDS, NSi-SLS-Fokus, Demokrati in Resnica, medtem ko mu nasprotujejo v strankah Svoboda, SD in Levica. 

Referendumsko vprašanje se glasi: »Ali ste za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela?«

O omenjeni tematiki referendumskega vprašanja smo se pogovarjali z duhovnikom in moralnim teologom dr. Štefanom Hosto.

Kako družbeni nauk Cerkve razume odnos med pravico človeka do socialne varnosti in njegovo moralno odgovornostjo, da po svojih zmožnostih prispeva k skupnemu dobremu?

Družbeni nauk Cerkve (DNC) od svojega obstoja, preko prve socialne enciklike Rerum Novarum (O novih stvareh) že pozna nekakšno vlogo socialne države. V točki 11 papež Leon XIII. že 135 let nazaj jasno zapiše in nalaga državi: »Če se družina znajde v hudi stiski in v brezizhodnem položaju, iz katerega se sploh ne more sama rešiti, je gotovo prav, da ji v skrajni sili priskoči na pomoč država.« (O novih stvareh, 11). Pojmovanje socialne države (Wellfare State) pa ima po drugi strani v nauku DNC tudi kritičen pogled v smislu, da socialna (denarna) pomoč ne sme biti izgovor za solidarnost, ki se, kot pojem, izrodi v definicijo državnega skrbništva kot čistega asistencializma.

Kot je opozoril papež Janez Pavel II., je takšno izrojeno pojmovanje socialne države privedlo do tega, da »ni manjkalo zlorab, ki so izzvale hudo kritiko 'državne blaginje', ki so jo označevali kot 'skrbniško državo.'« (Centesimus Annus -Ob stoletnici-, 48). Gre za to, da je socialna država sicer dolžna omogočati dostojno življenje, vendar ne na račun izkoriščanja sistema socialne državne pomoči. To pomeni, da bi morali delovno sposobni ljudje aktivno iskati zaposlitev, ne pa izkoriščati asistencializma države, saj se s tem sistematično ali celo načrtno ruši subsidiarnost in soudeležbo državljanov v družbi. Kot uči DNC: »Soudeležba je obveznost, s katero se morajo vsi zavestno ukvarjati in pri tem odgovorno gledati na skupno dobro.« (Kompendij družbenega nauka Cerkve -KDNC-, 189)

Ali je mogoče od delovno sposobnega prejemnika socialne pomoči moralno upravičeno zahtevati družbeno koristno delo kot pogoj za pomoč, ne da bi s tem posegli v njegovo dostojanstvo ali socialno pomoč spremenili v obliko kaznovanja revščine?

Tu se upravičeno postavlja vprašanje, kaj določa kategorija »delovno sposoben« prejemnik denarne socialne pomoči. Zahtevati, da se posamezniku, ki je, kot navaja referendumsko vprašanje, »delovno sposobna oseba, ki nima objektivnih ovir za delo«, naloži pogoj dela v družbeno korist je ideja, ki služi udejanjanju skrbi za skupno dobro in subsidiarnost v družbi, da vsak stori to, kar lahko in mora. Vendar obstaja še mnogo drugih možnosti, saj sámo opravljanje družbeno koristnega dela še ne zagotavlja avtomatične vzpostavitve večje družbene pravičnosti. Mogoče nam daje kratkoročen dober občutek neke zadoščenosti pravici. A vendar, pravičnost ne more biti enostavno moralno utemeljena bodisi v avtomatičnem dodeljevanju socialne pomoči ali v pogojevanju z družbeno koristnim delom ali drugimi oblikami dela, saj je v igri človekovo dostojanstvo.

Gre za to, da je socialna država sicer dolžna omogočati dostojno življenje, vendar ne na račun izkoriščanja sistema socialne državne pomoči.

To se, če govorimo o delu, uresničuje predvsem prek svobodne izbire dela, kjer se človek kot oseba uresničuje, kot uči enciklika Laborem Exercens (O človeškem delu, 5-6). V tem smislu je treba gledati na naravo stvari in problematiko tako, da bi bilo treba problem reševati pri izvoru, torej pri vzgoji za delovne navade in posledično aktivnega iskanja dela oz. zaposlitve. Ali če povem bolj po domače: zdrava pamet govori delovno sposobnemu človeku, da si poišče delo, prek katerega tudi kot oseba raste in ustvarja.

Kje bi moral biti po načelih solidarnosti, subsidiarnosti in skupnega dobrega postavljen prag med legitimno zahtevo družbe po odgovornosti posameznika in dolžnostjo družbe, da človeku v stiski pomaga ne glede na njegovo trenutno sposobnost za delo?

Solidarnost, subsidiarnost in odgovornost imajo dandanes tudi takšne definicije, ki vse ne odgovarjajo pogledu DNC. Cerkev v središče vedno in najprej postavlja človeka, saj poleg naštetih načel pozna tudi načelo prednostne izbire za uboge. Na socialnem področju je torej Cerkev »zvesta naročilu svojega ustanovitelja Kristusa, da bi mogla človeku v stiski ponuditi materialno pomoč, ki bi ga ne poniževala /…/ temveč mu pomagala najti pot iz bridkega položaja ob spoštovanju njegove osebe.« (Ob stoletnici, 49).

Ta izkušnja je prisotna v Cerkvi prek delovanja Karitas ali konkretno tudi po mnogih župnijah, kjer imamo župniki osebne izkušnje z osebami, ki opravljajo družbeno koristno delo. Pa vendar je to za človeka, ki npr. opravlja družbeno koristno delo samo neko obdobje, ko z delom nekaj »odsluži« in ne svobodna odločitev za delo, ki bi zares prispevalo k pravičnejši družbi, kot si vsi želimo in bi zares opolnomočilo človeka kot osebo.

Škoda bi bilo, da se pojem dela s predlaganim ukrepom prikaže samo kot socialna kategorija, ne pa več kot antropološka kategorija, za katero bi morali vzgajati, da bi človek cenil vrednoto dela, ki mu mora biti privzgojena. Morda na zastavljeno vprašanje najbolj strnjeno odgovori enciklika Hvaljen moj Gospod: »Denarna pomoč revežem bi morala biti vedno samo začasna rešitev za najnujnejše potrebe. Pravi cilj bi moral vedno biti, kako jim z delom omogočiti človeka vredno življenje.« (Laudato Si', 128).

Škoda bi bilo, da se pojem dela s predlaganim ukrepom prikaže samo kot socialna kategorija, ne pa več kot antropološka kategorija, za katero bi morali vzgajati, da bi človek cenil vrednoto dela, ki mu mora biti privzgojena.

Referendumsko vprašanje in odgovor nanj, ki je posvetovalne narave za državno oblast, je torej priložnost, da volivci odgovornim posredujemo impulz, da je to vprašanje treba nasloviti in urejati tudi znotraj zgoraj omenjenih vidikov DNC, ki jih kristjani oz. katoličani kot državljani zastopamo.

 

Kupi v trgovini

Razprodano
Cerkev in država
Filozofija in esejistika
5,41€
Nalaganje
Nazaj na vrh