Danes se v Gdansku začenjajo prvi Katoliški socialni dnevi za Evropo z naslovom ‘Solidarnost – izziv za Evropo’, ki bodo trajali do nedelje, 11. oktobra. Med udeleženci je tudi nadškof Anton Stres, sicer član Komisije škofovskih konferenc pri Evropski zvezi, ki je prirediteljica socialnih dnevov. Njihov namen in vsebino dnevov povzema ‘Gdanski manifest’, ki ga objavljamo v celoti:

'Katoličani iz vse Evropske zveze pripravljamo na prošnjo škofov, članov Komisije škofovskih konferenc Evropske zveze (COMECE), prve katoliške socialne dneve za Evropo.

Skoraj vsi prebivalci evropske celine so danes povezani z Evropsko zvezo, ne glede na to ali je njihova država že članica ali pa je samo poklicana, da to postane. Naše srečanje, ki ga bo navdihovala krščanska vera in še posebej družbeni nauk katoliške Cerkve, se bo v glavnem nanašalo na družbeno razsežnost človeške osebe in na naše skupno življenje v Evropi. Zato smo to srečanje imenovali Katoliški socialni dnevi za Evropo in se odločili, da ga vključimo v kontekst Evropske zveze.

Ti prvi Katoliški socialni dnevi za Evropo bodo potekali od 8. do 11. oktobra 2009 v Gdansku na Poljskem. Izbrani datum in kraj imata poseben simbolni pomen. Spominjata ne samo na začetek Druge svetovne vojne leta 1939 in na konec komunistične vladavine v Srednji in Vzhodni Evropi leta 1989, temveč tudi na prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v svoji domovini leta 1979. Ta obisk je pripeljal do rojstva Solidarnošći v Gdansku. To družbeno gibanje je združilo milijone poljskih delavcev.

Po letu 2004 se je dodatnih 12 držav pridružilo Evropski zvezi. Tako je presežena delitev Evrope na dvoje, ki je sledila jaltskemu sporazumu, in pot proti svobodnemu in enotnemu evropskemu prostoru je odprta. Potrebno pa bo še prehoditi del poti: države zahodnega Balkana še čakajo. Vsekakor je treba priznati, da predstavlja mir, ki sedaj vlada med evropskimi narodi, edinstveno obdobje v zgodovini celine. Vsaka generacija si mora priboriti svobodo in mir in naša ni izjema. Osemdeset let po bančnem zlomu na Wall Streetu leta 1929 se je svet pogreznil v gospodarsko in finančno krizo, ki ima zelo zaskrbljujoče družbene in politične posledice, katere spremljajo nacionalistične in protekcionistične skušnjave.

Če hočemo iziti iz krize in zagotoviti trajen mir, je potrebno združevati osebne in politične vrednote, ki jih povezuje pojem solidarnosti. Solidarnost, utemeljena na človekovem dostojanstvu in svobodi, je v središču družbenega nauka Cerkve. Zato želimo na našem srečanju v Gdansku razpravljati o izzivu solidarnosti za Evropo. Solidarnost je nedeljiva, brez kakršnihkoli izključevanj in izjem. Vključuje vsa človeška bitja, od tistih, ki še niso rojena, do tistih, ki se bližajo koncu svojega življenja. Vključuje naše sodobnike in prihajajoče generacije. Vključuje stalne prebivalce in migrante. Vključuje vse dežele, bodisi velike ali majhne.

Solidarnost zahteva, da naša družba ščiti najbolj šibke ter brani in podpira družino, zgrajeno na zvezi moža in žene, kot temeljni gradnik družbe. Spričo vedno večje medsebojne odvisnosti človeških bitij in prepletenosti njihovih usod ter spričo dejstva, da naš način življenja ogroža naravne temelje bivanja za prihodnje generacije kot še nikoli doslej, naše razumevanje solidarnosti v Evropi ne sme biti omejeno na solidarnost znotraj Evrope in v sedanjosti.

Zato nameravamo na srečanju v Gdansku ne samo iskati konkretne poti za potrditev evropske solidarnosti sredi globalne krize, ampak tudi spodbuditi prispevek Evropske zveze k civilizaciji ljubezni, ki ne izključuje nobene osebe ali kotička sveta in vključuje prihodnje generacije.'