Slovenska vlada je razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, s čimer je sledila usmeritvi resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je 2. aprila 2009 sprejel Evropski parlament in jo je takrat podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi (23. avgust ni izbran naključno: tega dne leta 1939 sta si s podpisom sporazuma o nenapadanju »segla v roke« dva totalitarna režima: sovjetski stalinizem in nemški nacizem).

Vladna odločitev pa ni pomenila, da smo v Sloveniji letos prvič obhajali dan spomina na žrtve. Študijski center za narodno spravo že od leta 2009 obeležuje ta dan s spominskimi slovesnostmi, ki jih zaznamujejo ugledni govorniki, pa tudi osredinjenost na določeno tematiko (leta 2009 so na gradu Rajhenburg predvajali film Angela Vode – Skriti spomin; leta 2010 na Štanjelu dokumentarni film Sonja, ki govori o trpljenju Primorcev pod fašizmom, lani na Ptuju pa kratek dokumentarni film Ormoški Petriček, ki govori o trpljenju otrok, zaprtih po drugi svetovni vojni v Strnišču pri Ptuju in na ormoškem gradu).

Letošnja prireditev ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnin avtoritarnih režimov je bila v ponedeljek, 27. avgusta, v uršulinskem samostanu v Mekinjah pri Kamniku, kjer so se posebej spomnili 70. obletnice začetka prisilne mobilizacije slovenskih fantov v nemško vojsko (samostan ki ni bil naključno izbran za prizorišče spominske slovesnosti, saj so njegovi zidovi neme priče totalitarizmov, vojn in trpljenja 20. stoletja: nemški okupator je redovnice že aprila 1941 izgnal iz samostana, ki ga je nekaj časa uporabljal kot gestapovski zapor; po vojni je bil samostan repatriacijski center za med vojno razseljene in preseljene Slovence ter prisilno mobilizirane vojake v nemško vojsko).

Zamolčani in še vedno neporavnani del naše zgodovine

Prisilne mobilizacije, ki ji je bila posvečena projekcija kratkega dokumentarnega filma, se je v svojem govoru dotaknil tudi osrednji govornik, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in član Evropske akademije znanosti in umetnosti dr. Janez Juhant. Vpletel jo je v širše razmišljanje o odnosu med resnico, človeškostjo, mirom in urejeno družbo. Mobiliziranci v nemško vojsko namreč predstavljajo zamolčani in še vedno neporavnani del naše zgodovine, vsako zamolčevanje pa je v nasprotju z resnico.

Iskanje resnice po Juhantovih besedah torej pomeni solidarnost z žrtvovanimi in vzpostavitev človeških razmerij – to pa hkrati pomeni popoln prelom s praksami totalitarnih in avtoritarnih sistemov, ki so gradili zgolj na zunanjih okvirih in zato žrtvovali človeka. Vsi ljudje v teh sistemih so bili in ostajajo, kot je dejal dr. Juhant, tako ali drugače žrtve, čeprav z različnimi posledicami: eni z izgubo svobode in življenja ter drugih osebnih dobrin, drugi s kopičenjem le-teh za ceno osebnega zasužnjevanja in porivanja totalitarnega voza, a prav tako ob izgubi osebne svobode in lastnega dostojanstva.

To stanje je mogoče preseči s priznavanjem resnice, ta pa se uresničuje »v dialogu, ki dopušča vsem, da pripovedujejo svojo zgodbo. V govorici se zgodi očiščenje spomina in priznanje, da smo ljudje potrebni drug drugega. Gre za spoštovanje vsakega človeka in demokratično uveljavljanje možnosti tudi prizadetih in odrinjenih. Resnica si utira pot le s človeškim dialogom, v katerem ljudje spregledajo svoje sebične interese in so sposobni iskati skupno pot ne le v izločanju drugega in brezobzirni tekmovalnosti, pač pa v sodelovanju, ki postaja vse bolj vprašanje preživetja človeštva. Zato je treba bdeti nad čustvi, ki poželijo in lahko zavedejo človeka v nasilje, družbo pa v popoln nered, kot so ga izvajali totalitarni režimi. Ker v njih ni bilo mogoče sprotno očiščevanje, so posledice toliko bolj krute in dolgotrajne. Ne le osebna zavzetost, potrebni so tudi s sistemskimi pogoji za rehabilitacijo žrtev, za očiščenje dežele raznovrstnega nasilja, laži in prevar ter za ustvarjanje pogojev skupne človeške prihodnosti, kar danes postaja nuja za preživetja človeštva.«

Rodbinska zgodba

Tudi govor dr. Juhanta je bil delno pripoved zgodbe, in sicer rodbinske zgodbe, zaznamovane s prisilno mobilizacijo v nemško vojsko. Trije mamini bratje so doživeli to usodo: Tine je ranjen v roko prišel domov, kmalu odšel s partizani, a že po nekaj mesecih so ga jeseni leta 1944 kot nezanesljivega ustrelili spremljevalci, ki so šli skupaj z njim v patruljo; Janko je bil pri nemški policiji in v teharskem taborišču ga je, ko se je vrnil z drugimi domobranci, lastnoročno potolkel politični komisar Udbe iz domačih krajev; težko usodo je imel tudi Tone, ki je avgusta 1944 izgubil desno roko na fronti v Romuniji, komaj preživel kalvarijo zaporov, nato pa po vojni doživljal trpljenje zapostavljanja in bolezni – izhod je moral poiskati v izseljenstvu.

Kot je poudaril dr. Juhant, je bilo med okoli 40.000 mobiliziranci (okoli 15.000 jih je padlo na različnih frontah in v ujetništvu) na tisoče podobnih usod, »ki v komunistični preteklosti niso smele ali javnosti niso mogle posredovati svojih zgodb, ker jim je mobilizacija vzela življenja, zdravje, dobro ime in prihodnost. Najbolj pretresljivi del teh zgodb je ideološka ignoranca komunističnih oblasti do usod in trpljenja mobilizirancev. Na Slovenskem so torej nacisti in fašisti na eni ter komunisti na drugi strani sodelovali pri uničevanju Slovencev, svojih idejnih nasprotnikov. Življenje človeka kot osebe ni imelo cene; posameznik je bil zgolj kolesje sistema. Ne nemški mobiliziranci ne drugi v nacizmu in v komunizmu niso šteli kot ljudje; bili so le številke z malo možnosti za preživetje.«

Tak položaj odpira vrsto vprašanj – zlasti glede pravnega položaja žrtev. Na Slovenskem je, pri čemer se je dr. Juhant naslonil na stališče pravnika dr. Jerneja Letnarja Čeniča, pri t. i. vojnih zakonih zanemarjeno načelo, da morajo imeti vse žrtve enak status ne glede na to, na kateri strani so bile . Še več: dogaja se celo, da iz žrtev totalitarizma medijsko-politična propaganda, ki vleče niti iz prejšnega režima, dela nove dežurne krivce, kot se to dogaja v primeru Jožeta Pučnika. Spoznanje, ki ga je v Mekinjah v razmislek ponudil dr. Juhant, je jasno: »Dokler bodo med nami eni, ki so bolj naši, in drugi, ki jim ne priznamo človekovih pravic do dobrega imena in enakopravnega uveljavljanja v družbi, ostajamo pohabljena, od totalitarizma žrtvovana družba. Dokler je dostojanstvo kogar koli med nami poteptano, je ogroženo tudi moje in Tvoje, in s tem prihodnost naše družbe.«

Moralna kriza

Slovesnosti v Mekinjah so se med drugimi udeležili člani parlamenta in vlade na čelu s premierjem Janezom Janšo. Ali odločitev o razglasitvi 23. avgusta za dan spomina na žrtve totalitarnih režimov pomeni, da vlada s tem znova načenja t. i. »ideološke teme«?

Na to vprašanje je predsednik vlade odgovoril v nedavnem intervjuju za revijo Reporter: »Slovenija je v tako hudi gospodarski krizi zato, ker so vzoki zanjo v moralni krizi. Ali če hočete, da poenostavim, v nerazčiščenih ideoloških temah. Kako naj vzpostavimo družbo, v kateri se bo vedelo, kaj je prav in kaj narobe, če še vedno hodimo po množičnih grobiščih, ker nismo niti sposobni pokopati svojih mrtvih, množične zločine pa najvišji predstavnik države obravnava kot drugorazredno temo? S kakšno moralno pravico kaznujemo nekoga, ki ubije enega človeka, ljudje, ki so v imenu totalitarne ideologije zakrivili smrt tisočev in trpljenje velikega dela naroda, pa še vedno niso odgovarjali pred roko pravice, povrh pa dobivajo še privilegirane pokojnine? Kako naj mladim ljudem vcepimo spoštovanje do človekovih pravic in do drugače mislečih, če dobi visoko državno odlikovanje človek, ki je vodil organizacijo za sistematično kratenje človekovih pravic in mednarodni terorizem? Kako naj preganjamo tistega, ki je goljufal pri volitvah, če pa se ljudje, ki so volitve ukinili in vladali brez njih na čelu ene same dovoljene stranke, danes razglašajo za guruje demokracije in očete naroda? ... «