Koliko sester je v Šentpetru delovalo pred 10, 20, 30 leti in koliko danes?

Število sester se je v teh letih spreminjalo, ker so se nekatere skupnosti Koroške province v tem času zaprle, npr. v Št. Rupertu pri Velikovcu, v Celovcu. Sestre teh skupnosti so se pridružile skupnostim v Pliberku in v Šentpetru. Prav tako se je Koroška provinca maja 2022 pridružila mariborski provinci. Že pred tem pa so pri poslanstvu v naši skupnosti pomagale sestre iz Slovenije. Sedaj našo skupnost sestavlja 11 sester.

V hiši imamo tudi vrtec, ki ga od letos sestre ne vodimo več same.

V kolikšni meri ste sestre trenutno vključene v vzgojno-izobraževalni proces svoje šole? Kakšna je vaša vloga?

Konvent Št. Peter sestavlja več ustanov: 5-letna Višja šola za gospodarske poklice Št. Peter, ki se zaključi z maturo, enoletna strokovna gospodarska šola, ki je alternativa 9. letu izobraževanja, in Internat Št. Peter. Sestre te ustanove vodimo in vzdržujemo s pomočjo zavzetih učiteljev, vzgojiteljev in sodelavcev. Dve sestri sta direktno vključeni v vzgojni proces, ena poučuje v šoli, obe pa sta vzgojiteljici v internatu. Ena od sester deluje v kuhinji, ena v vodenju ustanove, celotna skupnost pa s številnimi majhnimi opravili in pomočjo spremlja življenje naše ustanove in ga podpira z molitvijo in zanimanjem. V hiši imamo tudi vrtec, ki ga od letos sestre ne vodimo več same.

Kakšen odnos imate sestre z dijaki, bi kaj posebej izpostavili? Kje se srečujejo vaše poti?

Sestre, ki so direktno vpete v vzgojno poslanstvo v šoli in internatu, so nepogrešljivi del tega in z dijaki delijo življenje, z njimi sobivajo in jih spremljajo na njihovih poteh.

Druge sestre pa dijake srečujemo na hodnikih, po hiši, v kapeli, predvsem pri svetih mašah, na dvorišču, na vrtu. Z veseljem jih vključujemo v molitev, še posebej, kadar se kdo pred kakšnim testom ali šolsko nalogo priporoči. Po maturi se dijaki radi vračajo, obujajo spomine, pripovedujejo svoje zgodbe.

Samostan in šola z dvorišča. FOTO: arhiv šolskih sester

Kako rešujete finančne izzive, ki vam gotovo prihajajo na pot?

Vzgojno-izobraževalna ustanova nima za cilj, da bi delala dobiček, v ospredju je posredovanje znanja, pedagoških vsebin, spretnosti in vrednot, za katere je bila ustanovljena. V vseh teh letih obstoja se je družba spremenila, spremenili so se predpisi šolanja, finančni izzivi tako postajajo večji in večji. V zgodovini so sestre ustanovo lahko vzdrževale z lastnim gospodarstvom, pridelovanjem hrane, delom. S poučevanjem so ustanovo tudi vzdrževale, v zadnjih desetletjih je to mogoče le še s podporami ter s porabo prihrankov. Dolgoročno gledano to ne finančno ne personalno ni več izvedljivo.

Kot večina redov se stara in krči tudi vaš red, zato v Šentpetru iščete novega upravitelja šole. Gotovo želite, da bi se ob predaji šole v druge roke ohranile temeljne usmeritve ustanove – katoliška vzgoja, kakovost izobraževanja, dvojezičnost … Kateri so še kriteriji za novega prevzemnika?

Gotovo si želimo, da bi dvojezična srednješolska izobraževalna ustanova s praktično usmeritvijo delovala naprej. Želimo, da bi v tej ustanovi mladim še vedno lahko posredovali krščanske, katoliške vrednote, ki bi bile tudi v prihodnje podlaga pri vzgoji mladega človeka v zrelo, odgovorno in pokončno osebnost. Ker sestre tega ne zmoremo več, iščemo nosilca in vzdrževalca za šolo. Lahko je eden, lahko jih je več, ki se v tem namenu združijo. Pogovori zato potekajo na več ravneh. Za novega prevzemnika bi bilo gotovo lažje, če bi se dolgoročno lahko omogočila večja finančna stabilnost in podpora.

Utrinek iz šole v Št. Petru. FOTO: Tatjana Splichal

Če ne boste našli primernega prevzemnika šole – boste šolo zaprli?

Če ne bomo našil primernega prevzemnika šole, bodo spremembe gotovo prišle, vendar ne z danes na jutri. Dijakom in dijakinjam, ki so ali še bodo vpisani v šolo, zagotavljamo, da bodo šolanje v rednem programu v vsakem primeru lahko zaključili.

Nekaj izkušenj s predajanjem v druge roke že imate. Vaš vrtec je že prešel pod novo upravljanje. Ste sestre zadovoljne z novo rešitvijo? Kakšen je občutek, ko je treba nekaj vašega in tako dragocenega spustiti iz rok?

Vrtec smo dali iz rok prej, kot je bilo načrtovano. Prevzela ga je »St. Hemma-Stiftung«, ki ga v naših prostorih z istim programom in vzgojiteljskim timom vodi naprej. Je prvi slovenski vrtec na Koroškem, ki letos praznuje 80 let. Res ni lahko izpustiti iz rok, kar je postalo del naše zgodovine in je tesno povezano z dvojezično okolico Šentjakoba.

Res ni lahko izpustiti iz rok, kar je postalo del naše zgodovine.

Kljub temu smo hvaležne, da smo lahko staršem toliko let nudile domač prostor za njihove otroke, kjer so bili vrtčevske vzgoje, rasti, razvoja, kreativnosti deležni v slovenskem jeziku in kjer so se lahko razvijali do vstopa v šolo. Hvaležne smo, da je živ-žav ostal v hiši, da ga vidimo, slišimo in srečujemo. Zaupamo, da je vrtec v dobrih rokah in da ga bodo tudi v prihodnje dobro vodili.

Skupnost sester s provincialno predstojnico s. Tino Dajčer. FOTO: arhiv šolskih sester

Katere druge težave in izzive, ki jih prinašata staranje in manjšanje kongregacije šolskih sester, še občutite?

Staranje in manjšanje števila članov redovne skupnosti – kako s tem ravnati? Je proces, ki prinaša svoje izzive, kot so soočanje z vedno večjo krhkostjo, potrebo po negi z duhovnostjo, spreminjanjem strukture in dnevnega reda skupnosti. To je tako za posamezne sestre kot za skupnost izziv. Je soočanje s tem, da marsikaj ne gre več, kot je šlo prej. Gotovo ima vsaka skupnost svoje poslanstvo in nalogo, vendar mislim, da sproščeno in hvaležno lahko sprejmemo tudi dejstvo, da se naloga lahko konča oziroma »dopolni«.

Skušnjava je, da bi »tehnične« zadeve ljudje reševali sami. Kje oz. kako pa v vsem tem prepoznavate tudi Božje delovanje?

Za redovnike, redovnice današnji čas gotovo ni lahek. Sprašujemo se lahko: smo še potrebni? Če »da«, kaj je naša naloga? Čas, ko smo se identificirali večinoma po naših dejavnostih, je gotovo mimo. Marsikatero dejavnost smo že opustile in ustanove dale v druge roke.

Vendar pa naša glavna naloga ni v tem, kar delamo, ampak v tem, kar smo.

Hvaležne smo za to, kar smo lahko storile, vendar pa naša glavna naloga ni v tem, kar delamo, ampak v tem, kar smo, in to do konca življenja. Smo redovnice in naš apostolat je apostolat molitve, poslušanja, darovanja in prisotnosti. Posloviti se moramo od predstave, da bi vse naredili sami. Dopustiti in zaupati moramo, da Bog deluje v našem življenju in v življenju vsakega človeka.

Imate kakšen nasvet ali besedo spodbude za druge redove, ki se soočajo s podobnimi vprašanji kot vi?

Enakega recepta za vse po mojem ni. Kljub temu je dobro dosti zgodaj začeti realno gledati na lastno situacijo, se odkrito o tem pogovarjati, biti odprt, si poiskati tudi pomoč in z zaupanjem v Boga nadaljevati pot.