Minuli konec tedna je bila v Assisiju na programu nova postaja Dvorišča za pogane. Kot poroča Radio Vatikan, je bilo geslo dvodnevnega srečanja oziroma dialoga med verujočimi in neverujočimi ‘Bog, ta neznanec’. Za organizacijo so poskrbeli Papeški svet za kulturo, asiški samostan in združenje Oicos Premišljevanja. Tokratno Dvorišče za pogane v Assisiju, ki je bilo na vrsti po zelo odmevnem srečanju v Stockholmu, porodilo pa se je iz pobude papeža Benedikta XVI., so nekateri preimenovali kar v ‘Frančiškovo dvorišče’. Dogajanje je namreč potekalo na različnih krajih po svetnikovem rojstnem mestu. Posvečeno je bilo aktualnim temam, kot so ekonomska kriza, delo, okolje, mladi in medverski dialog –v luči vere in tudi v luči nauka sv. Frančiška, katerega praznik smo obhajali dan pred začetkom Dvorišča za pogane v Assisiju.

Posebnost tokratne postaje Dvorišča za pogane, piše Radio Vatikan, je bilo soočenje kardinala Gianfranca Ravasija in italijanskega predsednika Giorgia Napolitana. Dialog med visokim cerkvenim predstavnikom, predsednikom Papeškega sveta za kulturo, in laikom, ki nosi veliko odgovornost v družbi in politiki, se je odvijal okoli sedanje krize. Da bi presegli gospodarsko, politično in družbeno krizo v Italiji, bi bil potreben ‘duh Assisija’, je dejal italijanski predsednik, ki je tudi spomnil, da predstavlja vse državljane, tako tiste, ki verujejo, kot tudi tiste, ki ne verujejo. Nato je spregovoril o negotovosti in zaskrbljenosti, ki danes vladata v italijanski družbi. Predsednik Napolitano je ob tem pozval k cilju, obuditvi občutka za etiko in dolžnost, zavest o duhovnih vrednotah in o darovih kulture ter solidarnosti. Nazadnje pa je opozoril še na nujnost odprtosti, medsebojnega poslušanja in razumevanja, zbliževanja ter edinosti v raznolikosti – torej na nujnost ‘duha Assisija’.

Kardinal Ravasi je na te predsednikove besede med drugim odgovoril, da je prav to tudi duh Dvorišča za pogane, ki teži k temu, da bi podiral zidove. Dodal je še, da so v današnji družbi poleg nemoralnosti razširjene še hujše bolezni: ravnodušnost, plitvost in banalnost.

Tokratni dogodek v Assisiju je spremljalo tudi t. i. 'dvorišče otrok', ki so ga pred tem priredili že na postaji Dvorišča za pogane v Palermu v letošnjem marcu. Posvečeno je bilo temi stvarjenja. Za 'dvorišče otrok' v Assisiju je bila odgovorna Patrizia Martinez., po njenih besedah pa ‘otroci gradijo mostove prijateljstva med enim in drugim mestom, med eno in drugo državo’. To je pomemben prispevek Dvorišču za pogane. Otroci s seboj prinesejo velika življenjska vprašanja, kot so: kdaj bom umrl, kam bom odšel, kako sem se rodil. Poleg tega se otroci znajo začuditi, ko slišijo morje v školjki ali ko vidijo padati jesensko listje ali ko zagledajo snežinke. To čudenje, je pojasnila Martinezova, bi radi prinesli tudi vsem odraslim, ki se udeležujejo Dvorišča za pogane.

P. Enzo Fortunato, direktor tiskovnega urada asiškega samostana, je glede dogajanja v Assisiju v teh dveh dneh pojasnil, kako so z njim želeli italijanskemu narodu povedati: “Ne obstajajo le govorice in površinskost, temveč obstajajo tudi ljudje, ki mislijo, delajo in se trudijo za ideje, ki lahko oblikujejo človeško srce. A to soočenje se ne dogaja med bojevniki, med verujočimi in neverujočimi, ki se borijo za svoja prepričanja. Dogaja se med osebami, ki si s čistim srcem in čistimi nameni želijo izmenjati mnenja in se odpreti drugemu.” In današnja družba, je sklenil p. Enzo Fortunato, potrebuje ‘podobe, kjer se človek srečuje’.