Smrti in pogrebi, ki so me osebneje prizadeli, segajo v konec poletja 1979 in začetek 80. let prejšnjega stoletja. Prav v čas, ko je bilo pokopavanje s Plečnikovega Vrta vseh svetih po odredbi oblasti, menda iz sanitarnih razlogov, ukinjeno. Kraj poslednjega slovesa so postale nove Žale s sanitarno ustreznimi vežicami, pa tudi z vseh simbolov očiščenima poslovilnima dvoranama. Pretreslo me ni le slovo, pretresla sta me brezosebnost in hlad identičnih, po številkah postrojenih mrliških vežic, kjer pomota in posledično srečanje z mrtvim neznancem nista bila redkost, pretresla me je odsotnost slehernega znamenja upanja in tolažbe.

Avtorica komentarja je sodelavka Družine Tadeja Jerina Petrovčič. FOTO: Marko Cokan

Seveda se kot otrok tega nisem zavedala. Zavedam se zdaj, ko ob novih valovih in pljuskih slovesa skozi Plečnikove propileje po poti, posuti s peskom, ki ublaži zvok stopinj, bolj ali manj oklevajoč korak usmerim k tej ali oni kapelici. Ne vežici: kapelici z imenom, imenom svetnika, zavetnika, ki farana, soimenjaka ali »le« pokojnika še zadnjič sprejme v svoj objem. K unikatni arhitekturi – vsako od njih funkcionalno in simbolno dopolnjuje enako skrbno in unikatno načrtovano živo razraščajoče se zelenje –, ki žalujočim omogoča dostojno slovo od pokojnika in izražanje sočutja njegovim najbližjim. Že ena in druga arhitektura slovesa boleče kažeta, kako različno dojemamo celo človeško enakost pred smrtjo – če že ne pred Bogom.

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim, za katere se, kakor nekateri verujemo, življenje s smrtjo le spremeni na nam še neznan način; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči. Kot posamezniki in kot skupnost. Spodobno slovo in grob namreč nista nagrada za zasluge, »pomnik hvaležnosti našim največjim junakom«, kakor bi želel kdo odrejati, ampak že od pradavnine gradnik naše človečnosti. Individualne in skupne.

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči.

Na nevarnost razčlovečenja so različni misleci opozarjali že pred pojavom umetne inteligence. Zdi se, da se kot izvirni greh v raznih pojavnih oblikah ponavlja v vseh obdobjih človeške zgodovine. Vselej pa – tako kakor počlovečevanje – terja človeško sodelovanje in podporo. Če utemeljeno verjamemo, da človeka od čudeža spočetja in potem vso večnost spremlja nedotakljivo dostojanstvo, potem je prav, da se, dokler nam je dano, za to zavzamemo.

Tudi letos se bomo za vse svete po jutranji maši odpravili na pokopališče. V molitvi bomo obhodili grobove prednikov, sorodnikov, prijateljev, narodovih velikih in malih mož in žena, redovnic, redovnikov, duhovnikov, znanih in neznanih vojakov, se spoštljivo ustavili pri kostnicah in spominskih obeležjih tistih, ki groba (še) nimajo. Ne, ker bi bili bogovi, ki odločajo o življenju in o smrti, ki celo prepovedujejo dostojen pokop. Zato, ker so in so bili ljudje; pa tudi zato, ker smo in želimo ljudje ostati mi.

Prav je, da včasih prižgemo otipljiv, topel in svetel plamen upanja.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (44/2025).