Katoliška Cerkev na avstrijskem Koroškem se je minulo nedeljo z bogoslužjem spomnila deportacije koroških Slovencev pred sedemdesetimi leti. 14. in 15. aprila 1942 je bilo iz taborišča izgnanih več kot devetsto Slovencev, ta dogodek pa še danes bremeni odnose med koroškimi narodnimi skupinami. “Zgodovina ljudstva ne sme umolkniti”, je vernike, zbrane v celovški stolnici, opozoril tamkajšnji škof Alois Schwarz. Razmislek in spomin sta medsebojno pogojena. Zato je potrebno razumno razmišljati o preteklih dogodkih, da ti ne bi privedli do maščevanja in nasilja, morda celo do novih vojn.

Škof Schwarz je vse žrtve pregone v imenu Cerkve prosil za odpuščanje in dejal, kako cerkveni predstavniki ljudem niso vedno znali izkazati tolikšne pozornosti, kakršno bi zahtevalo njihovo trpljenje. Skupaj s škofom Schwarzem sta spominsko bogoslužje obhajala tudi župnik iz Globasnice, Peter Stricker, ki je bil sam leta 1942 s starši in sorojenci izgnan v Hesselberg, in Friedrich Isop, župnik iz Sv. Kancijana, ki je bil med pregonom staršev rojen leta 1942 v nemškem kraju Kitzingen. Med prošnjami so mladi prebrali imena številnih ljudi, ki so med pregonom izgubili življenje.

Škof Schwarz pa je opozoril tudi na povezovalno, globoko vernost pregnancev. “Številni pregnanci so živeli evangelij in mnogi so ga podpisali s krvjo mučeništva”. Spominsko bogoslužje je zato obenem ‘najmočnejši trenutek spomina, da Bog preko smrti podarja življenje’.

14. in 15. aprila 1942 so avstrijski nacionalsocialisti v zbirno taborišče v Ebenthalu pri Celovcu deportirali skupno 1.075 koroških Slovencev. 158 oseb je taborišče lahko kmalu spet zapustilo; ostalih 917 je bilo pregnanih v Hesselberg pri Wassertrüdingenu, v Frauenaurach, Hagenbüchach, Eichstätt, Rehnitz pri Glasowu in druga taborišča v Nemčiji. 53 jih je tam izgubilo življenje. Vrnitev je bila za večino izgnancev mogoča šele po koncu druge svetovne vojne.