Slovesnost razglasitve za konkatedralo, sostolno cerkev Škofije Koper (konkatedralni škofov sedež je zasnoval Matjaž Pegan iz Nove Gorice) pa je potekala na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva, leta 2004, zato so na vigilijo letošnjega praznika in žegnanja v soboto, 23. novembra, upravičeno praznovali 20. obletnico tega slovesnega in pomenljivega dogodka. 

Slovesno mašo je v navzočnosti številnih vernikov, močnega zastopstva skavtov, podžupana Antona Hareja in predstavnika Srbske pravoslavne cerkve, paroha Miroslava ob somaševanju trideset duhovnikov, župnika Milana Preglja in goriškega nadškofa Carla Roberta Maria Redaellija daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Na koru so prepevali združeni župnijski pevski zbori pod vodstvom Irene Stubelj, za orglami je bil Uroš Cej.

Škofovski sedež

Nadškof Zore je mašnem nagovoru najprej škofu Juriju Bizjaku zaželel čimprejšnje okrevanje, zatem se je v hvaležnosti spomnil pokojnega škofa Metoda Piriha, ki je bil pobudnik razglasitve tega svetišča za konkatedralo.

Nadškof Zore med pridigo. FOTO: Jože Potrpin 

V nadaljevanju pa je izpostavil, kakor ima vsaka stolnica škofovski sedež, tako ima škofovski sedež tudi vsaka konkatedralna cerkev. »Gospod je postavil svoj prestol v nebesih, njegovo kraljestvo vlada nad vesoljstvom,« pravi 103. psalm (19). Škofova naloga je drugačna. Nikakor ni postavljen za to, da bi vladal nad škofijo, pač pa da poučuje, posvečuje in vodi ljudstvo, ki mu ga je zaupala Božja previdnost. Zato nas tudi škofovski sedež v tem svetišču spominja na škofove naloge, obenem pa tudi vse nas vabi, da mu dovolimo, da nas v teh negotovih in temačnih časih vodi po poti upanja, tako da skupaj z njim postajamo 'romarji upanja', kakor nas je za sveto leto odrešenja povabil papež Frančišek, s tem pa tudi prinašalci upanja ljudem našega časa, tistega upanja, ki ne osramoti, 'ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan' (Rim 5,5).«

FOTO: Jože Potrpin 

Po nadškofovih besedah pa so tokrat pogledi usmerjeni tudi k nekemu drugemu prestolu, k prestolu križa, s katerega kraljuje Kristus.

Križani v konkatedrali

»Ko se zagledamo v ta prestol, nas prevzema dvoje. Najprej bi radi odvrnili pogled, ker nas Bog ni ustvaril za nasilje in nas nasilje globoko pretrese. Res pa je, da smo skozi stoletja upodobitev Križanega iz znamenja naše vere in iz znamenja odrešenja večkrat spremenili v umetniško izdelano razpelo, ki je v okras naših hiš in stanovanj. Po drugi strani pa nas Križani priteguje k sebi, saj čutimo njegovo neizmerno ljubezen, s katero je za nas dal čisto vse, tudi zadnjo srago svojega življenja. Križani v vaši cerkvi, v tej konkatedrali na sebi nima nič, kar bi prikrivalo resničnost Kalvarije in Kristusovega prestola na njej. Vsi dobro vemo, da pravi križi ne v zgodovini in ne v našem življenju niso bili narejeni, da bi prebujali v nas umetniški vtis. Nikakor. Namenjeni so bili trpljenju ljudi. Namenjeni so bili smrti.«

Vabilo k sočutju

Če pustimo, da v nas spregovori srce, potem nas ta surovost križa in Trpečega na njem prebuja k sočutju. Ne samo s Križanim. Pač moramo postajati sočutni tudi do vseh tistih, »ki jih družba, politika, ljudje, pohlep in toliko drugih razlogov še vedno razpenja na križ trpljenja in na tem križu umirajo. Če bomo sočutni, potem ne Jezusov križ in ne križi naših trpečih bratov in sester ne bodo nikdar sprejeti kot samo po sebi umevni. Sočutje bo trpečim vračalo dostojanstvo in potrjevalo, da Bog ni naredil smrti in se ne veseli propada živega (prim. Mdr 1,13).«

Resnični kralji

Sklepni dela nagovora pa je nadškof Zore ob slišani Božji besedi posvetil zadnjim uram Jezusovega življenja. Ko je vprašanje o Jezusovem kraljestvu zaostreno do konca.

Kot je poudaril, »tudi Pilatu je Jezus skušal odpreti pot. Na svoj način. Še preden ga je namreč Pilat dal pribiti na prestol križa, mu je Jezus postavil vprašanje, ki ga je pribilo na njegovo odgovornost: v čigavem imenu deluješ? Deluješ sam od sebe ali te upravljajo drugi? Ali še razmišljaš s svojo glavo, ali pa zaradi podkupnin in izsiljevanja tega nisi več sposoben? Sodiš pošteno, kot bi zahtevala tvoja vloga, ali pa se prodajaš zaradi svojih koristi? Kakšna vprašanja tudi za nas same in za številne, ki morajo v svojem življenju odločati o drugih. Kakšno spraševanje vesti za vsakega kristjana.«

Nadškof Zore je v nagovoru ob Božji besedi poudaril pomen zadnjih ur Jezusovega življenja. FOTO: Jože Potrpin 

Kako je ravnal Pilat, vemo. Umil si je roke, a nedolžne krvi ne morejo sprati ne z rok in ne z duše veletoki vode. Jih pa more umiti pogled na zadnje trenutke na križu, kjer ljubezen prevzame dogajanje. Kakšen kralj! Ne glede na dogajanje okoli njega, je Jezus ohranil vse svoje dostojanstvo. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Tako ravnajo resnični kralji.

V službi bratstva in miru

Ob koncu slavja je zbrane nagovoril tudi nadškof Redaelli. Izrazil je zadovoljstvo nad praznovanjem, pomembnostjo pridobitve, zgrajeno cerkvijo po mnogem trudu. Navzočnost konkatedrale je pomembna tudi za nadškofijo italijanske Gorice, medsebojno bratsko sodelovanje in služenje miru. Nadalje je izpostavil lepoto te cerkve, kar so priznali tudi predstavniki celotne italijanske Karitas ob lanskem obisku. Kar je lepo, je tudi, da bosta Nova Gorica in italijanska Gorica prihodnje leto prestolnica evropske kulture, ne vojne, ampak miru. Kot krščanska skupnost se moramo skupaj za to zelo prizadevati v velikem zaupanju in upanju v Gospoda.