Založba Mladika iz Trsta je v zbirki Zapisi iz zdomstva pod naslovom Skozi taborišča do sreče objavila knjigo spominov Jožeta Mihevca iz Toronta.

Po spominih prof. Alojzija Geržiniča iz Argentine in časnikarja Pavleta Borštnika iz ZDA je tretja knjiga zbirke Zapisi iz zdomstva posvečena Jožetu Mihevcu, ki se je po vojni kot politični begunec znašel v Kanadi. Pred leti je svoje spomine napisal v angleščini. Na pobudo dr. Rozine Švent jih je za to knjigo dopolnil, pridobila pa je še pričevanji njegove sestre Milke Mihevc Koščak iz Toronta in pokojnega brata Toneta Mihevca iz Cerknice. Šventova je knjigo uredila in jo dopolnila z opombami ter uvodno besedo.

Umik pred revolucionarnim nasiljem

Jože Mihevc (Hruševje, 1923) se je leta 1931 z družino preselil v Cerknico in se izučil za mehanika. V knjigi je razgrnjena zgodba preproste kmečke družine iz Notranjske: težko življenje rojakov, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, izselitev in revščina v predvojni Jugoslaviji, usodna zareza vojne in revolucije. Maja 1945 so se trije Mihevčevi kot begunci podali proti Avstriji. Jože je šel skozi avstrijska, Milka skozi italijanska begunska taborišča, Tone pa je bil vrnjen v Jugoslavijo, preživel teharsko tragedijo in ostal doma. Jože in Milka sta se izselila v Kanado.


Knjigo so v Ljubljani predstavili Andrej Mihevc, Andreja Mele, Rozina Švent, Ivo Jevnikar in Marij Maver.

Jože Mihevc je šel v začetku maja 1945 s svojimi cerkniškimi znanci najprej do Ljubljane in potem naprej proti Ljubelju in nato v Vetrinj, kjer je ostal do razselitve tega taborišča (konec junija). Sledila je najprej preselitev v taborišče Peggez pri Lienzu, in ko so sredi novembra 1946 ukinili tudi to taborišče, je bil preseljen v taborišče Spittal ob Dravi, od koder se je leta 1948 izselil v Kanado. Njegova begunska zgodba je skorajda klasična pripoved o tem, kako so živeli in se organizirali ljudje, ki so se bali za svoja življenja in se zaradi tega odločili za umik iz domovine. Sprva je bil ta umik le začasen, morda za štirinajst dni, dokler se razmere v domovini ne uredijo. Toda bolj ko so opazovali razmere v domovini in je mineval čas, bolj so spoznavali, da zanje vrnitve v rodni kraj pravzaprav ni več. Preprosto niso mogli sprejeti novega načina življenja, ki ga je zaznamovala revolucija, ki so jo deloma doživljali že v času vojne. Predvsem so jih prizadeli številni izvensodni poboji, ki so jim bili priča, in vanje se je nehote naselil strah ... Zato sta bila umik in kasnejša trajna izselitev v prekomorske države zanje edina možna rešitev. Jože si je v Kanadi z Anico Zorc ustvaril družino in bil dejaven v slovenskih ustanovah. Živi v Torontu.

Etnološka in zgodovinska vrednost

Kot je v uvodu pojasnila urednica knjige, ima svojo posebno »zgodbo« zlasti del, ki ga je napisal Jože Mihevc. Spomine je v devetdesetih letih napisal v slovenščini, nato sta jih skupaj s hčerko Anico prevedla v angleščino in so v samozaložbi izšli v dveh knjižnih izdajah leta 2005 in 2006 v Torontu. Temu je sledil nov prevod nazaj v slovenščino, ki ga je opravila Andreja Mele iz Cerknice. Namen tega prevoda je bil, da bi jih lahko bral (poslušal) brat Tone, ki je na stara leta oslepel. V angleški verziji knjige se je glavna pripoved končala s prihodom v Kanado. Kot dodatek je dodan še opis Jožetovega obiska rojstnega kraja (leta 1985 in 1992). Del, ki opisuje njegovo novo življenje v Kanadi, je bil napisan naknadno in je objavljen prvič.

Posebna odlika teh pričevanj je njihova etnološka in zgodovinska vrednost, saj podrobno opisujejo skromno življenje na vasi, ki so ga doživljali na lastni koži. Jožetovi zapisi nam predočijo skromna bivališča malega notranjskega človeka, njegove navade, preživljanje prostega časa (igre, družbeno in kulturno življenje na vasi).


Urednica knjige Rozina Švent in urednik zbirke Ivo Jevnikar. Fotografiji: Ivo Žajdela

Opis prvega obdobja po preselitvi v Kanado

Zanimivi so neposredni spomini na vojni čas, saj nam opisujejo, kaj se je takrat dogajalo v Cerknici in v njeni okolici (vojna, predvsem pa nasilje komunističnih aktivistov in partizanov).

Pripovedi imajo tudi posebno dokumentarno vrednost za vse raziskovalce izseljenske (migracijske) zgodovine, zlasti za tiste, ki raziskujejo izseljevanje (priseljevanje) v Kanado. Če imamo za izseljevanje v Južno Ameriko (zlasti v Argentino) in v ZDA na voljo veliko dokumentarnega in spominskega gradiva, pa to ne velja za Kanado. Gre za podrobne pripovedi iz prve roke, česar ne najdemo skorajda pri nobenem drugem avtorju. Tu je posebej zanimiv opis prvega obdobja po preselitvi v Kanado.

Dragoceno je tudi slikovno gradivo

Jožetova življenjska zgodba je bila napisana v več delih in temu sledi tudi knjiga. Ob koncu je urednica dodala še nekaj okrajšanih pisem, ki pojasnjujejo posamezne dogodke. V knjigi je tudi nekaj dodanih opomb pod črto, ki pojasnjujejo posamezne dogodke, ali pa gre za biografske podatke o osebah, ki se omenjajo v besedilu.

Posebno dragoceno je tudi priloženo slikovno gradivo, ki dopolnjuje pripovedi. Kot je ugotovila urednica, je tega gradiva med izseljenci razmeroma veliko, saj so se pogosto slikali, da bi tako ohranili spomine na posamezna obdobja svojega življenja. Knjiga bo gotovo našla bralce tako v domovini kot v tujini, saj jo odlikuje živa pripoved neposrednih udeležencev.

Več v priponki.

Mihevc Jože,Toronto - PRIPONKA.doc