V nedeljo, 1. oktobra, je bila obletna spominska slovesnost na mestu nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah. Mašo je daroval celjski škof Stanislav Lipovšek, pel pa je pevski zbor župnije sv. Cecilija in zakonca Krt.

V pridigi je škof dejal, da se na Teharjah spominjamo temne strani naše medvojne in povojne zgodovine, a dodal, da je tudi svetlejša stran, »ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in bi skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne in se približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba.«

Križi in rožni venci pričajo, da jim je bila vera tolažba, je spomnil škof Lipovšek in se zavzel za spravo, ki ni mogoča brez krščanske ljubezni in odpuščanja, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti.

»Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki, vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so zdaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.«

Prav tako vsem, ki so poskrbeli, »da je vendarle stekel proces postopnega urejanja naših morišč in grobišč, kot se to dogaja v Hudi jami ter po drugih krajih. Novo upanje budi simbolni pogreb žrtev, ki je bil v prvem delu 3. oktobra 2016 v Hudi jami in v drugem delu z mašo zadušnico v mariborski stolnici ter s pokopom na dobravskem pokopališču v Mariboru. V teku je tudi postopek identifikacije žrtev in prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame ter še iz nekaterih drugih grobišč v prostore začasne kostnice.«

Tudi Judita Treven, ki je po maši ob kulturnem programu Nove Slovenske zaveze imela govor, je omenila, da je smo po mnogih letih »končno prispeli do točke, ko lahko umorjene izkopljemo iz jam, brezen, rudniških rovov, globeli ... in jih pokopljemo v blagoslovljeno zemljo ter jim postavimo nagrobnik. Tako imenovani pogrešani oziroma zamolčani, ki so živeli le v spominu sorodnikov, so prišli v našo skupno zavest, postali so nekakšna last nas vseh. Imenovali so se odbori in komisije, o umorjenih se je začelo odločati na višji ravni. Izkazalo se je, da te odločitve niso vedno usklajene s pričakovanji in željami sorodnikov ubitih. Leta zamolčanosti, odrinjenosti, ignoriranja, izključevanja in drugorazrednosti so v nas sorodnikih oblikovala še posebno občutljivost. Menimo, da imamo po naravnem pravu prvi pravico odločati o mestu prekopa, obredu oziroma žalni slovesnosti, postavitvi nagrobnika itd.«


Fanika Vodopivec je v pesmi izrazila nestrinjanje da so umorjene v Hudi jami odpeljali na oddaljeno Dobravo.

Več v tiskani Družini.

Foto: Ivo Žajdela