Spominsko sveto mašo je v župnijski cerkvi sv. Danijela ob somaševanju domačega župnika Ivana Bajca in še štirih duhovnikov daroval Mahničev poznavalec, duhovnik in profesor dr. Janez Juhant, ki je v uvodu in nato v pridigi predstavil Antona Mahniča kot odločnega nasprotnika nihilizma in relativizma ter v času, ko se rušijo vrednote in ustvarja zmeda, izjemno aktualnega in našega spomina vrednega voditelja.

Po maši je v dvorani Kobencl štanjelskega gradu sledilo pogovorno omizje o Antonu Mahniču z eminentnimi gosti, žal brez uspele napovedane spletne povezave z msgr. Sašem Iljićem, postulatorjem za svetništvo škofa Mahniča, in s stolno cerkvijo na Krku, kjer sta Mahničev grob in oltar. Omizje so sestavljali sami odlični poznavalci Mahniča. Ob uvodni besedi ga je vodil pravnik prof. dr. Andrej Fink, poleg duhovnikov prof. dr. Janeza Juhanta in Cirila Ceja, ki je bil k omizju povabljen naknadno kot prejšnji štanjelski župnik iz časa obeleženja okrogle 100. obletnice Mahničeve smrti, še ekonomist in politični aktivist Vili Kovačič ter filozof dr. Ivo Kerže. Med občinstvom pa je bilo poleg župana Občine Komen Erika Modica videti kar nekaj predstavnikov slovenskega javnega življenja.

FOTO: Ivan Uršič

Ko je govor o polemiki med duhovnikoma, razumnikom Antonom Mahničem in pesnikom Simonom Gregorčičem, je med udeleženimi običajno čutiti, in tudi tokrat ni bilo drugače, rahlo napetost, ki pa jo je z glasbenim vložkom uspelo zrahljati odlični mladi harmonikašici Ani Pia Prodnik iz Hruševice pri Štanjelu. Mogoče je ob zaključku pogovornega omizja prav to botrovalo dobrodošlemu izrazu oz. komentarju iz domačega občinstva z malo drugačnim pogledom na obravnavano polemiko Mahnič – Gregorčič, kot je bil izražen za omizjem.

To je pogledom na smiselnost, če ne že, posebno v tem času delitve duhov, na nujnost iskanja pozitivnih in stičnih in ne razdvajajočih točk pri obeh akterjih. Saj sta bila vendar oba primorska duhovnika vsak na svojem področju vélika: razumnik Mahnič, po Gregorčičevi označbi sicer »nevihta s Krasa«, vendar ena prvih žrtev fašizma, in občutljivi Gregorčič, kakšen pa naj bo drugače pesnik, vendar oba zavedna domoljuba, Mahnič s svojo načelnostjo, Gregorčič s svojimi ponarodelimi pesmimi in domoljubno »Soči« … . Končno pa je Anton Mahnič v Rimskem katoliku, št. 1, leto 1888, tudi zapisal: »Pesnik – po milosti Božji, ne po lastni domišljavosti, niti po milosti ljudi. Gregorčiču ni pač treba beračiti pri nikomer za lovorov venec. Dal mu ga je Stvarnik, ki deli talente, kakor mu ljubo.«

Na koncu ni izostalo niti prijetno druženje prisotnih ob spominu na škofa Antona Mahniča, tega klenega in načelnega Kraševca, vendar v prelomnih časih, kot je današnji, žal, še vedno prevečkrat nerazumljenega ali s strani enega ali drugega interesa zlorabljenega, kar pa je večna usoda pokončnih in svetih.