Bralke in bralci, ki v vsaki novi številki Cerkvenega glasbenika najprej pregledajo notno prilogo, prav dobro poznajo ime našega tokratnega sogovornika. Pogled v letna kazala namreč razkrije, da je bila zadnja leta v notni prilogi revije skoraj vedno objavljena katera od njegovih priredb nabožnih ljudskih pesmi, seveda pa tudi njegove lastne, avtorske skladbe za zbor.

Egi (Egidij) Gašperšič pa še zdaleč ni dejaven le kot zborovski skladatelj. Veseli nas, da se je prijazno odzval vabilu uredništva in nam v tokratnem pogovoru razkril tudi manj znano iz svojega bogatega in raznolikega glasbenega delovanja.

Celoten intervju si preberite v Cerkvenem glasbeniku.

Gašperšičeva širša družina iz Krope je do danes najmlajše veje sopomenka za glasbo, glasbo v najširšem pomenu besede, za poustvarjanje in ustvarjanje v glasbi, od najbolj elementarne ljudske, raznovrstne cerkvene, do koncertne dejavnosti in opere, v vseh dosedanjih, tudi najmlajših generacijah. Tudi zato se v spomladanski številki naše revije pogovarjamo z Egijem Gašperšičem, vsestranskim glasbenikom, zgodovinarjem, pedagogom, zborovodjem, kolednikom, cerkvenim glasbenikom, zborovodjem in organistom ter skladateljem.

Med študijem je igral v radijskem orkestru, pozneje poučeval, vodil zbore, vodil glasbeno šolo, koledoval, zbiral ljudske pesmi, organiziral, ne le v glasbi, prirejal in komponiral, pisal in urejal, vodil cerkveno glasbo, zbore in orglal. Tesno je povezan z našimi izvirnimi, predvsem koroškimi koreninami, ne le glasbenimi, ampak splošno ljudskimi.

Ste slutili, kdaj pomislili, da boste po prvih začetkih odraščajočega fanta za orglami vse življenje ob raznovrstnih dejavnostih v glasbi ostali najbolj zvesti ravno cerkveni glasbi? Kako in kje ste zares in »za zmeraj« vstopili v cerkveno glasbo?

Nič ni bilo načrtovano, vse se je nekako spontano sproti dogajalo. Bilo mi je dvanajst let, ko je v hišo prišel pianino brata Božidarja, ki mu je ob študiju na Dunaju bombardiranje tako zgodaj vzelo življenje. Oče me je začel učiti, kmalu posadil tudi na orgelsko klop. Veliko sva igrala štiriročno, baročne skladbe, priredbe Beethovnovih in Schubertovih simfonij … Nič se nisem spraševal, ne takrat ne pozneje – cerkvena glasba mi je bila po vsebini, obliki in služenju kar podarjena kot nepogrešljiva vsebina mojega bivanja.

Približno 70 let ste s cerkveno glasbo tesno povezani. Zdaj ste že več desetletij »doma« na koru romarske cerkve na Brezjah. Katere cerkvene orgle vse ste redno ali občasno igrali in spoznavali, v katerih župnijah ste vodili zbore? Kako ste sodelovali s svojimi župniki? So bili to samo cerkveni zbori ali tudi zbori z dvojno kulturno vlogo, zbori, ki so bili in so tudi nosilci pevskega in širšega kulturnega utripa v svojih krajih?

Moje orgelsko igranje je bilo vezano predvsem na spremljanje zborovskega petja. Največkrat je šlo za zbore, ki jih sam vodim. Ko sem bil naprošen ali povabljen kam drugam, se ni zgodilo, da bi odrekel pomoč. Razumljivo je, da sem največkrat igral v Kropi – ene orgle so Devove iz leta 1862, druge Derničeve iz leta 1914, oboje bolj pogojno še uporabne –, potem v sosednjih cerkvah v Kamni Gorici, na Srednji Dobravi, v Mošnjah, Radovljici, Lescah, Bohinjski Bistrici, na Bledu in Ovsišah, bolj redko pa še kje drugje, npr. v Ljubljani v frančiškanski in trnovski cerkvi ter v nekaj cerkvah na Koroškem. Na raznih romanjih po Evropi so se oglasile orgle v več mestih – bilo je seveda zanimivo.



Že nekaj desetletij največ orglam na Brezjah, zdaj v glavnem spremljam ljudsko petje pri nedeljskih in prazničnih jutranjih mašah. Mi je to kar v redu. Cerkveni zbor sem nekoč vodil le v Kropi, ko je očetu po kapi zmanjkalo moči. Sem pa v nekaterih župnijah rad pomagal, ko so potrebovali pomoč, in sicer kot organist ali dirigent. Sodelovanje z župniki je bilo po zdravi pameti in zato kar primerno.

V zborovstvu sem od leta 1961. Moška zbora Kropa in Podnart, Ženski in Mešani zbor Koledva so že več desetletij nosilci kulturnega življenja v svojem kraju. Ko je dozorel čas, smo z njimi začeli bogatiti tudi pevsko podobo cerkvenih obredov ob različnih priložnostih. Nekaterim zboristom je to pomenilo neko novo življenjsko izkušnjo in so bili radi zraven.

Celoten intervju si preberite v Cerkvenem glasbeniku.

Foto: Tatjana Splichal