Mimogrede, še pomnite: leta 2018 je Novak Đoković, dolgo vrsto let številka 1 svetovnega tenisa, za svojega trenerja izbral legendarnega Gorana Ivaniševića. Hrvat je torej šest let, do lani, treniral Srba – v kontekstu dogajanja v regiji pred četrt stoletja bi se to marsikomu zdelo nepredstavljivo. Na drugih področjih morda, toda ne v športu.

Nazaj k uvodu. Ko sem dve desetletji kot športni novinar pokrival tudi odbojko, sem o takšnih uspehih, kot jih zdaj dosegajo slovenske članice, lahko le sanjal. Zadnja leta pa so Slovenke polnopravni del elitne evropske družine in na to smo lahko nedvomno ponosni. Odličen kvalifikacijski ciklus so naša dekleta v Severni Makedoniji sklenila s prepričljivo zmago nad Izraelkami, ki so bile korak ali dva zadaj.

Toda krepak poraz bržkone izraelskih odbojkaric ni bolel toliko kot gesta slovenskih igralk takoj po tekmi, ko so namreč zavrnile rokovanje s tekmicami, kar je sicer v športu nepisano pravilo. Trenerska štaba obeh zasedb (sicer oba italijanska) sta si še mirno podala roke, igralke pa so se odločile za gesto, s katero so verjetno želele izraziti nestrinjanje z izraelskim početjem v Gazi.

Šport mora ostati šport. Ne gladiatorstvo ali fanatizem – samo šport, goli šport. S čim manj dopinga, s čim manj goljufij, s čim manj nepotrebnih navijaških izgredov, s čim manj razsipavanja milijonov. In kajpada – s čim manj ideologije in politike.

Jasno in glasno: v tem komentarju se ne opredeljujem do stališča slovenskih odbojkaric. Nič ni narobe, če imamo različna mnenja in stališča o Hamasovem zadrževanju izraelskih talcev in izraelskih povračilnih ukrepih nad palestinskim prebivalstvom. Ni nujno, da se strinjamo, prav pa je – in krščansko tudi –, da se v različnosti mnenj spoštujemo.

Zavračam pa, da šport postaja poligon ideologije in politike. Vsaka od slovenskih odbojkaric ima ničkoliko drugih možnosti, da javno pove svoje stališče do početja Izraela, v Sloveniji kot izrazito propalestinski državi še toliko bolj. Zakaj torej ideološke in politične parole lepiti na šport, ki je vedno bil in mora ostati poligon za preseganje razlik in zamer. Poligon strpnosti, dialoškosti, plemenitosti, ferpleja. Šport (naj) združuje, nikoli deli in polarizira!

Tudi izraelske odbojkarice so bile na parketu z enakim ciljem kot slovenske. Tudi one so se dolgo časa znojile, trudile, garale in se odpovedovale, da bi ga dosegle. In upal bi si staviti, da niti nimajo vse enakega mnenja o izraelski politiki, zato si takšne geste niso zaslužile.

Zakaj torej ideološke in politične parole lepiti na šport, ki je vedno bil in mora ostati poligon za preseganje razlik in zamer. Poligon strpnosti, dialoškosti, plemenitosti, ferpleja.

Če bi želel postaviti enake vatle, bi od slovenskih odbojkaric pričakoval, da nobena iz principa ne bo oblekla klubskega dresa denimo kake (»agresorske«) ruske ekipe. Pa ga vsaj ena nosi prav ta hip … Ne bom špekuliral, čigava domislica je bila zavrnitev rokovanja. Če je zrasla na zeljniku igralk, je bila nepotrebna. Če pa na zeljniku ljudi od zgoraj (in so jo igralke le morale izvršiti), je bila milo rečeno nekorektna. Sprta z bistvom športa.

Moje neomajno mnenje je zato: šport mora ostati šport. Ne gladiatorstvo ali fanatizem – samo šport, goli šport. S čim manj dopinga, s čim manj goljufij, s čim manj nepotrebnih navijaških izgredov, s čim manj razsipavanja milijonov. In kajpada – s čim manj ideologije in politike.

Vem, naivno razmišljam, skoraj utopično in po Coubertinovo staromodno, toda … vse solze sreče, vsi kriki ponosa, vse plapolajoče zastave, vsi prisrčni vaški sprejemi ob zmagah Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, Janje Garnbret, Prevcev, Luke Dončića, Tima Gajserja in, navsezadnje, odbojkaric in odbojkarjev mi dajo vedeti, da šport vendarle ne odstopa od svojega povezovalnega bistva in tudi danes (kot morda še nikdar prej) dviga samozavest, krepi ponos, ohranja identiteto in neti nacionalno zavest Slovenk in Slovencev.