Danes goduje sv. Leopold Bogdan Mandić, katerega relikvije so bile 18. aprila 2018 v župnijski cerkvi v župniji Ljubljana - Štepanja vas. Ob tem je ljubljanski nadškof Stanislav Zore daroval mašo in v pridigi povzel njegovo življenjsko pot.

Sv. Leopold Bogdan Mandić se je rodil leta 1866 v Hercegnovem kot najmlajši med 12 otroki. Njegovi predniki so se pred Turki zatekli v te kraje iz Bosne. Oče je bil plemiškega rodu, vendar je obubožal. Mati je bila globoka verna, za kar ji je bil Bogdan hvaležen. Želel si je postati misijonar. S kapucini se je srečal v rodnem kraju v hospicu. Šestnajstleten je stopil v kapucinski red in odšel v Videm. Tam je dobil redovniško ime Leopold. Pri 18 letih je bil že v noviciatu, pri 24 je bil v Benetkah posvečen za mašnika.

Bil je slabega zdravja. Pogosto je imel bolečine v trebuhu, zbolel je za revmatoidnim artritisom. Šepal je in jecljal, zato ni mogel pridigati in mu ni bilo dovoljeno oditi v misijone. Med letoma 1897 in 1900 je bil predstojnik v Zadru, od 1905 do 1906 je bil vikar v kapucinskem samostanu v Kopru. Nato je bil do smrti leta 1942 spovednik v kapucinskem samostanu v Padovi. Bil je vzgojitelj mladih redovnikov. Ker ni hotel sprejeti italijanskega državljanstva, je moral nekaj časa preživeti v izgnanstvu – v južni Italiji in na Reki.

Spovedoval je od deset do dvanajst ur dnevno. Njegovo največje veselje je bilo Božje usmiljenje. »Svojim spovedancem nalagam le majhno pokoro,« je nekoč dejal, »kajti ves preostanek prevzamem nase«.

»Ker je gorel za Boga, je gorel za človeka,« je v pridigi ob svetnikovih relikvijah dejal nadškof Zore. Odkril je karizmo, ki mu jo je položil Bog – postal je spovednik. Majhen človek, ampak velik po srcu, ker je Bog iz njega naredil junaka, ki se je bojeval za človeka proti silam zla in vitezom teme. Ni se umikal, saj mu je Bog dal ljubezen do ljudi. Daroval se je za druge, preprosto in vedro.



Prežemal ga je ekumenski duh

P. Leopold je bil zazrt na Vzhod. Želel je oditi med razdeljene kristjane in tam delati za edinost. Prežemal ga je ekumenski duh, hotel je zgraditi mostove med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Temu je namenil tudi sadove svojih maš, je povedal nadškof.

P. Leopold je umrl obdan s svojimi sobrati kapucini v trenutku, ko so prepevali zadnjo kitico molitve Pozdravljena kraljica: O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!

"Samo spovedovati je znal"

Kmalu po smrti p. Leopolda so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu izročali v uslišanje svoje prošnje. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega. Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II. Med mašo ob njegovi razglasitvi za svetnika leta 1983 je blaženi Janez Pavel II. dejal: »Leopold je svojo ekumensko poklicanost živel na popolnoma skrit način.« Opisal ga je kot preprostega kapucina, ki ni pisal velikih teoloških del, ni bil blesteč govornik, »samo spovedovati je znal«. In prav v tem je bila njegova veličina.

Ob izkopu njegovih posmrtnih ostankov leta 1966 je bilo njegovo truplo nedotaknjeno.

Vir: arhiv Družine