V petek, 14. decembra, je župnija Dornberk v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo pripravila predstavitev vojaškega dnevnika rojaka Iva Brica (1896–1943), ki ga je pisal po raznih bojiščih prve svetovne vojne v letih od 1915 do 1919. Original se je žal izgubil, za prepis originala pa je poskrbel njegov vnuk Tomaž Bric. Odlično obiskana prireditev je potekala v prostorih Osnovne šole Dornberk.

Ivo Bric je v vojno odšel poleti 1915 s 97. tržaškim pehotnim polkom in se udeležil krvavih bojev proti Rusom v Galiciji, kasneje je v Bosni skrbel za urjenje rekrutov, jeseni 1917 ga najdemo na italijanski fronti ob Piavi, spomladi 1918 pa v Ukrajini. Srečanje je povezoval dr. Jože Možina. Avtorja spremne besede, prof. Peter Černic in dr. Renato Podbersič, sta nam dodobra opisala našega rojaka kot mladega nadebudnega fanta, ki z izjemno natančnostjo opisuje kraje, kjer je potoval, je vsestransko razgledan ter ima izjemen čut za sočloveka.

Po vojni postane najdejavnejši kulturni delavec v vasi, prevzame tajništvo zadruge v Dornberku ter si ob kmetovanju ustvari veliko družino. Kot vsestransko družbeno aktiven delavec predstavlja stalno oviro poitalijančevanja na Goriškem, zato ga Italijani večkrat zaprejo. Poveže se z krščansko-socialno skupino dr. Janka Kralja. V svojem protifašističnem gibanju pa ne skoči v naročje komunizma, pač pa svari in opozarja pred njegovimi usodnimi posledicami.



Že marca 1943, ko se poslavlja od sovaščanov, ki so jih karabinjerji nasilno mobilizirali v t. i. posebne bataljone in jih poslali na jug Italije, je preroško napovedal: »Če učakate svobodo, spomnite se me kot Slovenca od fašistov preganjanega in od komunistov ubitega«. Že 2. junija 1943 so se uresničile te besede, ko je dr. Aleš Bebler zadolžil Julija Beltrama, naj Brica ubijejo, hišo pa zažgejo, če bo ljudstvo to dejanje odobravalo. Dejanje sta izvršila dva mladoletna domačina. Koliko so pretrpeli domači in koliko oba domačina, ki sta morala dejanje izvesti, ve edinole Bog.

Bog pa je tudi hotel in priča smo bili tega dne, da se je sin tistega, ki je umor izvršil, udeležil te predstavitve knjige in po prebranem pismu sedaj že leto dni pokojnega Tomaža Brica, so se udeležencem orosile oči, obe še živeči hčeri umorjenega Iva Brica ter sin izvršilca »dolžnosti« pa so zbrali toliko poguma, da so se objeli in si pogledali v oči.

Tako smo vsi udeleženci dogodka bili deležni sprave v malem, ki zdravi na eni strani občutek krivde, na drugi strani pa žejo po pravičnosti in resnici. Žal, kot kaže, smo do dejanske sprave našega naroda še daleč, tolaži pa nas lahko dejstvo, da smo s takimi dogodki na pravi poti. Sprava očitno deluje, če je iskreno obžalovanje, čemur sledi odpuščanje.

AH