Ko pa naletimo na nekaj, kar se ne ujema z običajno podobo sveta, je prvi odziv pogosto čisto fiziološki občutek odpora. Ta občutek se lahko stopnjuje v strah pred drugačnostjo, občutek ogroženosti, ksenofobijo. Da bi svoj strah racionalizirali, smo razvili ideje, ki druge obravnavajo kot manjvredne: rasizem, antisemitizem, etnocentrizem, supremacizem.

Tekmovanje za omejene vire

Različne oblike teh idej najdemo že na začetku zapisane zgodovine. Skoraj vse civilizacije so sebe razumele kot središče sveta, tiste zunaj pa za manjvredne, bližje živalim kot ljudem. »Mi« je pomenilo urejenost in civilizacijo, »drugi« je pomenilo kaos in barbarstvo. Egipčani so npr. imena tujih dežel označevali s hieroglifom za pusto, gorato pokrajino, medtem ko je zapis za Egipt vseboval znak za mesto. Aristotel je barbare (Negrke) imel za sužnje »po naravi«. Velike svetovne religije so sčasoma razvile univerzalizem, zavest o enakosti vseh ljudi, ki pa je v neprestani dialektiki s človekovo nagnjenostjo k razlikovanju.

Odpor do drugačnosti se zdi globoko zakoreninjen v človeški družbi in psihologiji.

Odpor do drugačnosti se zdi globoko zakoreninjen v človeški družbi in psihologiji. Razlogi za to so predmet mnogih raziskav in razprav. Socialna psihologa Muzafer Sherif in Carloyn Wood Sherif sta razvila realistično teorijo konflikta na podlagi znanega poskusa »Robbers Cave«, v katerem sta zbrala 22 fantov, starih enajst do dvanajst, let in jih naključno razdelila v dve skupini. Skupini sta bili nekaj časa ločeni, da sta razvili svoje navade in pravila. Nato so organizirali športne igre, v katerih sta tekmovali za nagrade. Kmalu je prišlo do sovražnih besed, fizičnih spopadov in izrazitih predsodkov do pripadnikov druge skupine. Zakonca Sherif sta iz tega sklepala, da se negativni odnos do »zunanjih« razvije iz tekmovanja za omejene vire, od gmotnih do družbenih, kot sta moč ali družbeni status.

Skupne značilnosti ali preživetvena strategija

V nasprotju od tega se teorija socialne identitete, ki sta jo razvila Henri Tajfel in John Turner, osredotoča na to, kako se ljudje sami razvrščajo v skupine. Spopadi po tej teoriji niso samo rezultat tekmovalnosti, ampak predvsem psihološke potrebe po pozitivnem vrednotenju skupine, v kateri posameznik išče tudi svojo vrednost. Psihoanalitična šola po drugi strani vidi odpor do drugačnosti kot psihološki obrambni mehanizem, kot je projiciranje svojih negotovosti v drugega.

Spopadi po teoriji socialne identitete niso samo rezultat tekmovalnosti, ampak predvsem psihološke potrebe po pozitivnem vrednotenju skupine.

Nekateri raziskovalci razlogov ne iščejo v družbenih ali psiholoških načelih, temveč v bioloških nagnjenjih. Belgijski sociolog Pierre van den Berghe je v etnocentrizmu videl evolucijsko prilagoditev na zunanje nevarnosti. Po njegovem mnenju smo biološko prilagojeni na življenje v majhni, sorodstveno povezani skupini, zaradi česar se povezujemo po skupnih značilnostih in imamo odklonilen odnos do drugačnih. W. D. Hamilton je razvil pojem sorodstvenega izbora, zaradi katerega dajemo prednost gensko povezanim sorodnikom, druge pa čutimo kot oviro za širjenje naših genov.

Izogibanje drugačnosti je lahko tudi preživetvena strategija. Psiholog Max Schaller je razvil teorijo »vedenjskega imunskega sistema«, s katerim se poskušamo izogniti okužbam. Vse neznano je možni vir nalezljive bolezni, zato se je razvil mehanizem odpora, ki ga lahko občutimo ob pogledu na bolnika ali na telesno hibo. Raziskave so pokazale, da povečan občutek ogroženosti, na primer med pandemijo covida-19, spremljata porast predsodkov in odpora do drugih ter višja stopnja prilagajanja lastni skupini.

Gostoljubje kot protiutež

Kot nam kaže ta kratki (vsekakor ne izčrpni) pregled teorij, je strah pred drugačnostjo del tako biološke kot tudi psihološke in družbene danosti človeka. Ne glede na to, ali menimo, da na naše vedenje bolj vplivajo geni ali družba, je jasno, da ima ta osnovna nezaupljivost globoke korenine. Svojo moč črpa iz preživetvenih strategij, ki so se izoblikovale v času, ko smo živeli v majhnih, tesno povezanih skupinah. Zato tudi danes, ko smo del veliko večjih človeških skupnosti, še vedno iščemo tesnejšo povezavo v različnih identitetah, ki so lahko sorodstvene, narodne, kulturne, verske, ideološke, spolne …

Stare kulture so kot protiutež tej zakoreninjenosti uveljavile pravila gostoljubja, ki ščitijo tako gosta kot gostitelja. Dolžnost sprejeti tujca in poskrbeti za njegove osnovne potrebe je zelo poudarjena v Stari zavezi: »Tujec, ki biva med vami, vam bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubil ga boš kakor samega sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi.« (3 Mz 19,34) Gostoljubje je tudi eno izmed del usmiljenja, ki jih Jezus našteva v odlomku o poslednji sodbi (Mt 25,35). Peter v svojem pismu polaga prvim kristjanom na srce: »Gostoljubni bodite drug do drugega brez godrnjanja.« (1 Pt 4,9) Na koncu Pisma Hebrejcem stoji spodbuda: »Na gostoljubnost ne pozabite. Po njej so namreč nekateri nevede pogostili angele.« (Heb 13,2)

Katekizem Katoliške cerkve poudarja enakost vseh ljudi, ki izhaja iz tega, da smo ustvarjeni po Božji podobi in odkupljeni s Kristusovo žrtvijo.

Jezus je v svojem delovanju pokazal izjemno odprtost do ljudi, ki so bili izločeni zaradi bolezni, življenjskega položaja ali narodnosti. Oznanilo evangelija je od začetka namenjeno vsem. Zato lahko Pavel zapiše: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal 3,28) Katekizem Katoliške cerkve poudarja enakost vseh ljudi, ki izhaja iz tega, da smo ustvarjeni po Božji podobi in odkupljeni s Kristusovo žrtvijo (KKC 1934). Hkrati smo obdarjeni z različnostjo, ki je v službi ljubezni: »Razlike med osebami pripadajo božjemu načrtu, ki hoče, da potrebujemo drug drugega. Spodbujati morajo ljubezen.« (KKC 1946)

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (1/2025).