Kot predstojnik frančiškanskega samostana je opravljal molitve za vse padle, umorjene in izgnane v drugi svetovni vojni. Tako je nadaljeval lepo tradicijo, ki sta jo z molitvami za vse umrle domače in tuje vojake vzpostavila p. Matej in p. Stane. V njem je vseskozi živo prepričanje, da nas molitev za pokojne združuje in nam pomaga k pomiritvi, odpuščanju in spravi.

Obhajanje srebrne maše z domačimi, prijatelji in verniki. FOTO: Tatjana Splichal

S srebrno sveto mašo v soboto, 30. avgusta, na Hribu Loški potok, pa je želel poudariti, od kod prihaja njegov rod in kako tudi sam v srcu nosi rane svojih preživelih rojakov, predvsem pa bolečine številne družine njegovega očeta Alojza Knavsa. Pri njih je bilo 13 otrok, zato je oče že s 16 leti šel od doma in iskal kruha na Gorenjskem. S pomočjo patra Marklja, ki je njegovo družino spoznal v času, ko je v njihovem kraju nadomeščal domačega župnika, je našel zaposlitev. Tam si je ustvaril družino in srečen je vse življenje do zadnjih moči pomagal v svetišču Brezjanske Matere Božje. Tako je tudi mladi Bogdan odraščal v zavetju in varstvu Nebeške Matere, zato je v svojem duhovniškem popotovanju vedno najbolj zadovoljen, kadar lahko deluje v Marijinem svetišču.

Kot je med sveto mašo dejal njegov sobrat in pridigar pater Edvard, je bila družina patru Bogdanu že od mladosti svetinja. Še danes je globoko prepričan, da je najlepša vzgoja k ljubezni in prijateljstvu, tudi k odpuščanju in novemu upanju vedno le družina. Zato se pri svojem duhovniškem delu, kjerkoli deluje, posveča družinam, ki imajo to ali ono stisko, ne samo gmotno, ampak tudi težave z zdravjem ali pa z vzgojo otrok. Družina mu je kakor »skrinja zaveze«, ki hrani Božjo besedo, zapovedi ljubezni in prijateljstva.

Kakor nekdaj v judovski družini Levijevega rodu, takšna je tudi danes vzgoja k duhovniški službi v krščanskih družinah. V družini se rojevajo duhovniški, redovniški in misijonski poklici. To je kraj za vzgojo k potrpežljivosti in odpuščanju, družina je spodbuda, da med seboj delimo tudi najlepše. Nič zato, če kdaj nastopijo neuspehi ali padci. Tudi pater Bogdan je v svojem duhovniškem delu naletel na nerazumevanja in neuspehe. Toda potem se je vedno vse lepo izteklo. Pogumnejši in vedrejši je nadaljeval življenjsko pot. Naj bo to smer njegovega prihodnjega duhovniškega dela in poslanstva za v družinah, v Cerkvi in v našem narodu.