»Srečni vi, kadar vas zaradi mene sramotijo in preganjajo ...«, je poznan Jezusov stavek, ob katerem vedno pomislim na to, kako je včasih težko biti kristjan v svetu, kjer naše vrednote veljajo za »neumne« ali pa vsaj sanjaške. Težko se poistovetim s preganjanjem kristjanov, saj ob tej besedi vedno pomislim na prva tri stoletja krščanstva. Na katakombe, na pobijanje prvih kristjanov, na svetega Štefana ... Nekje daleč je še spomin na zatiranja v raznih vojnah, revolucijah, na Alojzija Grozdeta, Danijela Halasa ... In verjamem, da nisem edini, ki mu je danes na tem prostoru prelepo, da bi razmišljal o zatiranju in preganjanju kristjanov, pa vendar me je ta Kristusov stavek peljal v raziskovanje, kako je s tem danes. In že po nekaj minutah iskanja na tviterju sem spoznal, da je držav, kjer kristjani živijo skorajda ali pa kar v »katakombah«, izjemno veliko.

Kar v 17 državah veljajo policijska pravila glede posameznih veroizpovedi. Kar 15 od teh držav je islamističnih, kjer veljajo islamska pravila in so ostale religije prepovedane ali zatirane. Najbolj hudo je trenutno za kristjane v večinsko islamskih državah v Afriki, kot so Burundi, Nigerija, Alžirija. Tudi v Egiptu so krščanski kopti velikokrat na udaru zaradi svoje vere. Na severu Nigerije je prav prejšnjo nedeljo več kot dva tisoč kristjanov tvegalo svoje življenje, da so lahko odšli k maši, saj jih skrajneži obstreljujejo s bombami. Sami pa pravijo, da če že morejo izgubiti svoje življenje, ga najraje izgubijo v cerkvi. V severni Siriji, kjer že dolgo divja državljanska vojna, je uvedeno šeriatsko pravo. Vsi krščanski simboli so prepovedani in morajo biti uničeni. Prav tako bodo vsi kristjani, ki želijo ostati na tistem ozemlju, morali od sedaj naprej plačevati poseben davek. Podobno je v več državah Azije, ki na čelu s Kitajsko in Severno Korejo kristjanom ne dovoljuejta javnega delovanja in svobode izražanja.

Ko človek prebira vse članke s teh držav in podobnih žarišč po svetu, ter bere prošnje škofov s tistih krajev, ki priporočajo svoje vernike v molitev, je nemogoče ostati brezbrižen. Mučenci in preganjani kristjani niso stvar preteklosti ampak so tudi današnja resničnost. Stavek, ki ga je Jezus izrekel o preganjanju, je torej še kako pomemben tudi za današnji čas. Kri novih mučencev pa je seme za to, da bo Cerkev tudi naprej rasla. Mi ki smo srečni, da ne živimo v preganjanju, pa smo dolžni za naše brate in sestre v stiski moliti.