Prvo berilo: Glasno se veselimo v Gospodu, Iz 61,1–2a.10–11; Ps Lk 1;

drugo berilo: Bog naj nas ohrani brez graje ob prihodu Gospoda, 1 Tes 5,16–24; 

Evangelij: Pričevanje Janeza Krstnika (Jn 1,6-8.19-28)

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.« Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.

Video razlaga za otroke

Prinašalci luči, ne preganjalci teme

Piše: Simon Potnik

Samo še en teden adventa ... Božič je pred vrati, meni pa ni uspelo. Preveč se je nabralo. Komaj dohajam.

Na misel mi pridejo besede velikega vojaškega stratega, ko so ga spraševali, kako naj postanejo tako uspešni kot on. Možakar je malo pomolčal: »Začnite zjutraj … Pospravite posteljo.« V očeh mnogih razočaranje, posmeh. A bo držalo. Kot kristjan nisem svetnik. Pa bi po Njegovi zamisli naj bil. Toda kar lahko naredim, pa lahko naredim! Lahko zjutraj pospravim posteljo? Lahko. Lahko na hodniku pozdravim soseda? Lahko. V službi mi ni treba opravljati in obrekovati? No, ta je že težja. Toda verjetno lahko. Mogoče ne s prvim dnem, a če se potrudim … Seveda lahko! In se nabira teh malih korakov svetosti in slave Bogu.

Janez ni luč. A čeprav ni luč, ne hodi v temi in vsekakor ne pripada temi. V srce bodejo besede indijanskega poglavarja belim zavojevalcem in nekaterim 'misijonarjem': »Z veseljem sprejemamo Luč, ki jo prinaša beli človek. Se pa sprašujemo, zakaj sam stoji v temi.«

Nedavno sem bil v prijetni družbi in pogovor je nanesel na vero. Ker smo bili različno verujoči in neverujoči, je še kako zbodla kritika nam katoličanom v smislu: »Zakaj se sramujete svoje vere? Zakaj jo skrivate?«

Še je čas

Janez je neverjeten. Že pred rojstvom se smeji s svojim sorodnikom Mesijem (Lk 1,41). Takoj po rojstvu je na begu, ker se mogočni kralj, Herod Veliki, boji Življenja in da pomoriti dečke (Mt 2,16-18). Odrašča v divjini (Mr 1,6). Nato nagovarja množice, krščuje in javno spodbuja ter graja nemoralnost (Mt 3,7-12). Prvi prepozna Mesija in pokaže nanj (Jn 1,29). Morda bi se lahko skliceval na to, da je sin duhovnika (Lk 1,5), pa se ne zateče k nobeni izmed teh identitet, dosežkov: »Sem glas vpijočega v puščavi. Pripravite pot.« Glas, ki se pne že iz časov Izaija in se boči kot mavrica od Noeta in zareže kot ostrina od Kajna in zadiši kot veter, ki je božal Adama in Evo. Ne mislimo si, da Janez Krstnik ni bil skušan! Če je bil skušan sam Jezus, potem je tudi Janez doživljal skušnjave in so jih doživljali apostoli in jih doživljamo mi. In tu je Luč. Zavedamo se teme, predvidimo delovanje teme greha, osredotočeni na Luč. Nismo preganjalci teme, ampak smo prinašalci Luči. Ne ukvarjamo se s temo, ampak z darovi Gospoda. Smo otroci Luči in živimo Življenje.

Ne ukvarjamo se s temo, ampak z Gospodovimi darovi.

Letošnji advent je krajši, smo že čez polovico. Zato bodimo po Janezovo glas Besede. Saj mi vendar ne more biti vseeno, če oči in srca mojih bližnjih ne okušajo Luči upanja in njihova ušesa vere slišijo vse kaj drugega kot glas Besede življenja. Še je čas! Če to bereš, imaš še čas. Vsaj danes.