V neznosnih razmerah koncentracijskih nacističnih taborišč sta se hkrati porajali dve poti, dva odgovora, dvoje pristopov k izbiri življenja; oba iz neuklonljive notranje svobode, kjer izničenje človekovega dostojanstva, obup in nič nikoli niso bili izbira in alternativna možnost. Taboriščnik Viktor Frankl je iz taboriščne izkušnje razvil logoterapevtski psihološki pristop in eksistencialno analizo, sv. Maksimilijan Kolbe pa iz celice smrti, potem ko je prostovoljno šel v smrt namesto sojetnika, prostor Cerkve, molitve, spreobrnjenja in svobode v Kristusu. Oba sta našla smisel v nemogočih in nečloveških razmerah.

Ob tem se postavlja vprašanje, ali mora človek smisel in pomensko namembnost sam vedno znova odkrivati in mukoma zgraditi iz nič ali je dar, ki ga moramo odkriti in sprejeti. Ali smo vrženi v kaos eksperimenta na modro-zelenem planetu ali pa nas je Nekdo hotel, nas poklical v bivanje in nas neskončno ljubi.

Če smo želeni od Boga, potem naša prva in najpomembnejša naloga ni »po...