Po sinočnjipolfinalni tekmi na svetovnem nogometnem prvenstvu v Braziliji sta znanimoštvi, ki se bosta pomerili za naslov svetovnega nogometnega prvaka. Prvoprihaja iz Evrope, torkovo polfinalno tekmo so dobili nemški nogometaši, drugopa iz Latinske Amerike, torej s celine, kjer se letošnje prvenstvo odvija – zNemci se bo v finalni tekmi pomerila argentinska enajsterica.

Že pred prvopolfinalno tekmo je zanimiv prispevek o morebitnem finalnem paru napisaldopisnik avstrijske katoliške agencije Kathpress Alexander Brüggemann, ki jeugibal, kako bi bilo, če bi med nedeljskim finalom upokojeni in sedanji papežnavijala vsak za svoje narodno moštvo …

»Sta dva papeža skupaj gledala nogomet …« Do marca 2013 resnično zgoljzačetek dobrega vica. Odtlej pa je v Vatikanu marsikaj postalo mogoče – poporazu moštva države gostiteljice nogometnega prvenstva in po izgubljeni tekmiza nizozemske nogometaše bo dejansko prišlo do zgodovinskega finala: papežBenedikt XVI., nemški branilec, proti papežu Frančišku, argentinskemunapadalcu. Papeški švicarski gardi je Frančišek dal košarico, ko so Argentinciv osmini finala nastopili proti švicarski enajsterici – »da bi se izognilivojni«, kot je bilo slišati. Toda finale dveh papežev, skupaj v vatikanski kinodvorani? Tega si do nedavna niti v sanjah nismo mogli predstavljati.

Pogosto lahko zasledimo, da med Frančiškom in njegovim predhodnikomvsebinsko ni nikakršnih razlik. Ob tem pa nihče ne dvomi, da njun slog vladanjain slog oznanjevanja vendarle kažeta na določene posebnosti. Podobno lahkoocenimo tudi pristop Josepha Ratzingerja in Jorgeja Maria Bergoglia donogometa, ki se zelo razlikuje. Pri Ratzingerju gre za povsem razumski odnos. Vnekem razmisleku o svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1978 upokojeni papežpiše o »početju, ki je povsem svobodno, brez namena in prisile, ob tem pa nasepriteguje vse človeške sile«. V izstopu iz resnosti vsakdana, ki človekazasužnjuje, to pomeni »poskus vrnitve v paradiž«, v »svobodno resnost nečesa,kar ni potrebno in je ravno zato tako privlačno«.

Nogomet, piše upokojeni papež, sili ljudi, da v red najprej spravijosami sebe, »tako da s treningom dosežejo nadzor nad samim seboj, da znajopremagati sami sebe in tako dosežejo svobodo«. To potem vključijo v moštvenoigro nogometa, »v disciplinirano sobivanje, združeni za skupni cilj«. Če sidovolim izposoditi in malce preoblikovati besede legendarnega nemškega trenerjaSeppa Herbergerja: »Najbolje je, če se skupaj zbere enajst prijateljev!«

Papež Frančišek se ontološke problematike, kako lahko nekaj okroglegadoseže kot, loteva na drugačen način. Bolj kot iskalec talentov, ki za svojemoštvo izbira ulične žogobrce, čistilce in moštvene igralce. Navdušenje za toje globoko zakoreninjeno v njegovem življenjepisu. Mali Jorge Bergoglio se je zbrcanjem žoge seznanil dosti prej kot s teologijo, že v svoji rojstni hiši vBuenos Airesu.

Vrsta hiš v predmestju Flores v osrčju argentinske prestolnice je danesprva postaja t.i. »papeškega sprehoda po mestu«. Glasbenik Mario Valdez, ki jeleta 1948 skupaj z Bergogliem obiskoval peti razred osnovne šole, pripoveduje:»Desno, na vogalu, kjer je danes majhno igrišče, je papež kot deček vsak danbrcal žogo. Književnost in nogomet, to sta bili dve njegovi ljubezni – v temvrstnem redu.«

Nek drug sošolec, Nestor Carabajo, ki je z Bergogliem kasneje obiskoval šoloza kemijske tehnike, se spominja, da mali Jorge nikoli ni bil pretiranonadarjen kemik, pač pa je bil že takrat pravi taktik v odnosu do Boga. Obafanta sta skupaj igrala nogomet in o njem veliko razpravljala. Pogosto je bilBergoglio tisti, ki je določal sestavo moštva in taktiko igre. »Jorge je bilpravi voditelj, vedno skromen in odločen, kakršnega tudi danes pozna svet.«

Že od nekdaj je Bergoglio, rojen leta 1936, goreč podpornik mestnegakluba San Lorenzo, ali še natančneje: od uspešnega leta 1946 in navdušujočegaobiska na nogometnem stadionu s svojim očetom. Še danes »član št. 88.235« rednoplačuje članarino, kot zagotavlja podpredsednik kluba Marcelo Tinelli.

Tako Nemčija kot Argentina na svetovnih nogometnih prvenstvih že več kotdve desetletji nista stali na vrhu zmagovalnih stopničk. Toda tudi v trenutkunajvečjega zmagoslavja bi lahko potegnili vzporednico med nemškim inargentinskim pontifikatom: katere podobe se nogometnim navdušencem podijo poglavi med prvenstvom. Argentinci vidijo »Božjo roko«, samostojne prodoreMaradone in Messija. In Nemci? Zgrešeno enajstmetrovko Andyja Brehmeja invratnico Oliverja Bierhoffa.

Vir: Kathpress

Foto: splet