Področje njegovega pedagoškega delovanja so sestavljali zlasti pedagoški in s katehetiko povezani predmeti: pedagogika in didaktika religije, katehetika, psihologija religijske vzgoje, sodobne pedagoške metode, biblične družine, družina in vzgoja .... Ob prejemu častnega naziva je za spletno Družino strnil nekaj svojih misli.

Ste bili presenečeni nad tem, da ste prejeli naziv zaslužni profesor? Koliko vam to pomeni?

Malo sem že bil presenečen, predvsem nad tem, da sem bil predlagan tako hitro, da je bila izvolitev tako gladka. Res pa je, da sem se delu na univerzi zelo posvetil ter tako s strani študentov in študentk kot tudi kolegov in kolegic večinoma prejemal pozitivne odzive. Zelo rad sem hodil v službo in ob vsakem srečanju imel občutek, da smo drug drugega veseli. To pozitivno ozračje je gotovo pomagalo, da smo kot fakulteta sorazmerno uspešno delali tako na pedagoškem kot raziskovalnem področju.

Dekan Teološke fakultete dr. Janez Vodičar in dr. Stanko Gerjolj. FOTO: Spletna stran Teološke fakultete

Menim, da ta naziv dobro vpliva na fakulteto, saj sem lahko bil uspešen le ob podpori in lepem sodelovanju celotne ekipe, za kar sem vsem tudi hvaležen. Na osebni ravni pa sprejemam to priznanje kot znamenje, da sta fakulteta in celotna univerza prepoznali moj prispevek na področjih pedagoškega dela in razvoja znanosti, kar mi gotovo daje občutek, da na svoje delo v tej ustanovi lahko gledam kot na plodno, koristno in osrečujoče. Nedvomno sem za vsa ta leta Bogu ter sodelavcem in sodelavkam iskreno hvaležen.

Naziv zaslužna profesorica in zaslužni profesor podeljuje Univerza v Ljubljani upokojenim profesoricam in profesorjem za prepoznaven prispevek pri njenem delovanju, ugledu in razvoju. 

Najprej ste doktorirali iz teologije, nato pa še iz pedagogike in psihologije. Katero od teh področij vam je najbližje?

V študij pedagogike in psihologije sem se podal z namenom, da bi lahko bolj kakovostno opravljal kot duhovnik svoje poslanstvo v pastorali. Takratni sistem in s komunizmom prežeto ozračje delovanja, ki sem ga pozneje z veseljem opravljal, nista omogočala. Šele pozneje sem odkril, kako koristen je bil ta dodatni študij, ki sem se mu potem posvečal vsaj nič manj kot teologiji. Vseskozi pa sem doživljal kombinacijo teologije, pedagogike in psihologije kot zelo posrečeno in zelo integrativno. Tako človek živi in čuti, tako se vzgaja.

Kako sicer gledate na poslanstvo predavatelja in profesorja? Kako vas je to delo oblikovalo v duhovnem smislu?

Vodstvu Slovenske province lazaristov sem hvaležen, da mi je omogočilo študij, pa tudi, da me je po študiju najprej poslalo v neposredno pastoralno delo, torej v prakso. Tam sem hitro lahko zaznal, kako naučene vsebine delujejo v praksi. To mi je bilo v veliko pomoč tudi pozneje pri delu na univerzi. Vsaj sam doživljam poslanstvo profesorja tudi kot sodelovanje v duhovnem spremljanju študirajočih, duhovno pa se spremljamo v medsebojni komunikaciji tudi sodelavci in sodelavke. Sodim med predavatelje, ki postavljajo človeka pred knjigo in, ozirajoč se v preteklost, mi tega ni žal. V tem kontekstu so me srečanja, zlasti tista, ki nosijo v sebi tudi poteze bolečine, oblikovala močneje kot gola znanost.

Takratni sistem in s komunizmom prežeto ozračje delovanja, ki sem ga pozneje z veseljem opravljal, nista omogočala.

Na kateri dosežek v svoji profesorski karieri ste najbolj ponosni?

Hvaležen sem številnih lepih doživetij in trenutkov. Če bi iskal nekaj, na kar sem ponosen, bi najprej izpostavil uveljavitev krščanske geštalt pedagogike (pedagoške smeri, ki temelji prav na srečanjih »iz obraza v obraz« in obsegajo celotne življenjske zgodbe) na fakulteti pa tudi v Sloveniji.

Ponosen sem na to, da je trenutno na fakulteti dejavnih kar pet pedagoških delavcev, ki sem jih smel spremljati kot mentor, kar nekaj pa jih je še na drugih fakultetah in univerzah. V vlogi mentorja sem pri pripravi diplomskih del spremljal čez 200 študentov in študentk in na to delo imam v veliki večini primerov zelo lepe spomine.

V začetni fazi dela na fakulteti smo pripravili tudi vrsto veroučnih učbenikov in pripomočkov, ki se še vedno uporabljajo. Tudi to je bilo lepo in po mojem mnenju kakovostno opravljeno delo, a mislim, da so sedaj že zreli za upokojitev.