Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Stanko Vratuša: Sveto pismo bere tudi na traktorju

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 30. 01. 2022 / 00:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 29.01.2022 / 09:04
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Stanko Vratuša: Sveto pismo bere tudi na traktorju

Stanko Vratuša: Sveto pismo bere tudi na traktorju
Stanko Vratuša. FOTO: Albina Linasi
Stanko Vratuša je bralec, oznanjevalec in pričevalec vsak dan, vse dni v letu.

S Svetim pismom začne dan in ga s Knjigo v roki tudi sklene – vmes Božjo besedo bere ali s slušalkami v ušesu posluša razlago, ko krmi živino v hlevu, na traktorju med silažo ali pri rezanju trt v vinogradu; misel iz dnevnega evangelija skoraj vsako jutro prek spletnih aplikacij pošlje desetini prijateljev ali pa ob razvažanju mleka Besedo podeli med Zrečane skupaj z dobrotami iz njegove kmetije.

Dvojna zaljubljenost: v ženo in v Knjigo

Prekmurec po rodu se je s Svetim pismom srečal že v domači družini. »Doma smo imeli Sveto pismo v slikah, a ga nisem bral. Brala pa ga je mama, zelo verna ženska,« pripoveduje Stanko. 

Tudi pri mladinskem verouku na Cankovi – njegova rojstna župnija je sicer Pertoča, a so v šolo in k verouku hodili v sosednji kraj – so kdaj prebrali Božjo besedo: »Za tisto uro me je nagovorila, zahrepenel pa po njej takrat še nisem,« se spominja. Po srednji tehnični šoli, izučil se je za ključavničarja, je dobil službo na smučišču na Rogli. 

Ni še imel 20 let, ko se je preselil pod Pohorje. Ob osemurnem delovniku na smučišču mu je, vajenemu stalnega dela na kmetiji, »ostajal« čas. V Zrečah se je vključil v župnijo in mladinsko skupino: »Tu sem se dvakratno zaljubil: v bodočo ženo in v Knjigo, prek rednega branja Svetega pisma sem z Bogom postal na 'ti'.«

Preizkušnja: sestrina nenadna smrt

Tisto leto so namreč v Zrečah dobili mladega kaplana Maksimilijana Matjaža. »Oba sva bila prišleka, oba brez ustaljenega kroga prijateljev. Hitro sva se ujela,« se spominja. 

Ko je kaplan ustanovil mladinsko skupino, se je Stanko pridružil: »Srečanje je vedno temeljilo na branju Svetega pisma, navduševal nas je za Besedo, nam jo približeval, razlagal. V tistih letih je z nami zgradil tako trden temelj, da po dobrih 30 letih v župniji biblična skupina še živi, jedro pa smo nekdanji Maksimilijanovi 'mladinci'. Sedaj jo vodita domači župnik Peter Leskovar in nadškof Marijan Turnšek.«

»Božja beseda je kot oseba, ki nam je draga.« FOTO: Albina Linasi

Pri 25 letih se je poročil z Zrečanko Jožico in se preselil na njihovo domačijo v Brezje pri Oplotnici. Le dober mesec po srečnem dogodku pa je prišla prva težka preizkušnja: Stankova starejša sestra in njen mož sta umrla v tragični nesreči. »Zakaj ravno onadva? Zakaj, zakaj …? Odgovor sem iskal v Svetem pismu – in Bog me je tolažil. Govoril mi je tam, kjer je najbolj bolelo. Bog se mi je po Besedi razodeval kot ljubeči Oče.«

Tastovo in ženino čudežno ozdravljenje

Po dobrih desetih letih dela na smučišču sta se z ženo dogovorila, da pusti službo in se posveti kmetovanju. Dotlej sta na kmetiji delala njena starša – Jožica je edinka –, a le za domače potrebe, Stanko pa je na domačiji tik pod vznožjem božjepotne cerkve na Brinjevi gori zgradil nov hlev, dokupil živino in začel z mlečno proizvodnjo. 

Nesreča pa ni počivala: tast je dobil nevarno bakterijo, njegovo življenje je viselo na nitki. »Iz bolnišnice so nas poklicali, naj bomo pripravljeni na najhujše. Tako rekoč smo se že poslovili. Po večernih pevskih vajah sem prosil takratnega župnika Simona Potnika, če bi šla skupaj k njemu. Ni se obotavljal. Odpeljala sva se v Maribor, prijazno osebje naju je spustilo na intenzivni oddelek, molila sva ob njem, Simon mu je podelil bolniško maziljenje. Drugo jutro se je stanje čudežno izboljšalo. Tast še danes, po skoraj dveh desetletjih, živi.« 

»Odgovor sem iskal v Svetem pismu – in Bog me je tolažil.« FOTO: Tatjana Splichal

Stanko je zaupal v Božjo pomoč tudi pred dobrima dvema letoma, ko so ženi Jožici diagnosticirali raka. Takrat so imeli v njegovi »zidanici« srečanje animatorji programa Rad živim iz Slovenj Gradca, z duhovnikom Simonom so molili zanjo. »Po Božji besedi mi je Bog dal gotovost, da bo vse dobro. Ostal sem miren. O raku ni več sledu,« je prepričljiv Stanko.

Alfa gostitelj

Božja beseda pa Stanka priganja, kot pravi, da o njej pričuje, da v meri, kot prejema, tudi razdaja. Pred epidemijo je več let s prijateljem v dom za ostarele prinašal obhajilo. V domski kapeli pripravi besedno bogoslužje, pri tem si pomaga z razmišljanji v molitveni reviji Beseda med nami in Magnificatu, po obhajilu pa z ostarelimi poklepeta in odnese Jezusa še vsaj 30 nepokretnim po sobah. 

»Mnogi povedo, da se ves teden veselijo nedeljskega dopoldneva. Milost in milina je, ko lahko starim oznanjam Božjo besedo,« pravi. Hvaležni so mu tudi »naslovniki«, ki dobivajo njegovo jutranjo svetopisemsko misel; pred kratkim se mu je ob srečanju neki direktor, za katerega sploh ni vedel, da je med prejemniki, saj vseh še zdaleč ne pozna, zahvalil: »Stanko, s tvojo poslano svetopisemsko vrstico začenjam dan.« 

Vesele so ga sestre klarise v Turnišču – dvakrat na mesec, ko obišče starše na Goričkem, jih založi z mlekom, obisk pa vsakič načrtuje tako, da je z njimi pri molitveni uri.

Zadnja leta pa Stanko Božjo besedo deli tudi kot gostitelj skupine na Alfi. »Gre za prostor, kjer si verni in neverni, mlajši in starejši ob Božji besedi zastavljamo življenjska in verska vprašanja in razmišljamo o njih na glas.« 

In kje kmečki mož najde čas za vse? »Božja beseda je kot oseba, ki nam je draga,« pravi: »Pomanjkanje časa je le izgovor. Ko imaš nekoga ali nekaj zares rad, zanj vedno najdeš čas. Tudi če si kmet.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (4/2022). 

Nalaganje
Nazaj na vrh