»Stari, kje je moja Cerkev?«
»Stari, kje je moja Cerkev?«
Pričakovan odziv?
Saj ne, da bi bil človek zares presenečen. Podobni pomisleki spremljajo celotno povečano zanimanje za katolištvo v Evropi v zadnjih mesecih in letih. Zlasti v zahodnoevropskih krajevnih cerkvah je vsaka informacija o dvigu števila katehumenov pospremljena z debelimi oklepaji. Pod njih se podpisujejo različni dušebrižniki, neizmerno zaskrbljeni zaradi morebitnega pomanjkanja globine pri novih kristjanih. In kardinal Gerhard Ludwig Müller je moral že dolgo tega ugotoviti, da katoliška renesansa ne navdušuje vseh poklicnih oznanjevalcev. Ko je bil očaran nad velikim številom mladih romarjev na tradicionalističnem romanju v francoski Chartres, je »bolje poučeni« sogovornik samo zamahnil z roko, češ da to ni kaj prida vredno, saj gre vendarle za tradicionaliste.
Pomislek o »čipkarjih«, izražen med našim pogovorom, ni torej nič posebnega. Mogoče sem nekoliko romantično upal zgolj v to, da smo v Sloveniji to fazo že prerasli ali pa da nam bo ostala celo prihranjena. Ampak ...



