Število novih vstopov v katoliške ženske redove v Angliji in Walesu je doseglo vrhunec v zadnjih 25 letih. Kot je pred dnevi s sklicevanjem na londonski »Urad za poklice v katoliški Cerkvi« poročal časnik The Guardian, se je v preteklem letu 45 žensk odločilo za vstop v samostan – v primerjavi z najnižjim številom leta 2004, ko je bilo novih poklicev le sedem. V zadnjih desetih letih je nato število postopoma naraščalo.

Vodja urada za poklice, Christopher Jamison, je zadnji porast komentiral z besedami: »V naši kulturi obstaja tržna niša pri iskanju smisla, in ena izmed možnosti, kjer lahko ženske najdejo smisel, je očitno redovniško življenje.«

Anna Rowlands, docentka za katoliške vede na univerzi v Durhamu, je v pogovoru za časnik Guardian povedala, kako številke prikazujejo »rahlo povišanje«, kar daje slutiti, da je še vedno živo zanimanje za različne oblike posvečenega življenja. »Nekateri ljudje so redovništvu že napisali osmrtnico, predvsem ženskim redovom«, je dejala: »Toda kaže, da se ti glasovi motijo in da ima redovniško življenje še vedno svojo privlačno moč.«

Rowlandsova je dejala, da so ženske v službi Cerkve pogosto rade del skupnosti, ki se posveča družbenim vprašanjem. »Je pa tudi res, da so te ženske začutile klic posvečenega življenja za specifične naloge. Na sociološki ravni so to ženske, ki so že zaživele v svetu in so v svojih poznih dvajsetih, tridesetih ali celo štiridesetih. Zavestno udejanjajo svojo odločitev za vstop v ženski red.«

Teologinja in sociologinja meni, da je občutek »razmeroma površinskega, minljivega življenja« zelo razširjen: »Številni ljudje ostanejo samski, živijo sredi skupnosti. Če se odločijo za redovno življenje, so to pogosto redovi, ki se ukvarjajo s potrebami ubogih.«

Vir: Kathpress
Foto: arhiv Družine (T.S.) / Fotografija je ilustrativna.