Sveti Pij (1887–1968) je bil rojen v Pietrelcini v južni Italiji. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in sedem let kasneje postal duhovnik. Leta 1916 je bil nastavljen v San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do smrti 23. septembra 1968. Leta 1918 je prejel Kristusove rane, ki so krvavele pol stoletja. Bil je mistik in čudodelnik. Goreče je opravljal duhovniško službo, ustanavljal molitvene skupine in postavil sodobno bolnišnico. Za blaženega je bil razglašen 1999, za svetnika pa 16. junija 2002.



Stigmatik današnjega časa

Starši p. Pija so bili revni kmetje, v družini je bilo osem otrok. Drugi otrok, poznejši p. Pij, je pri krstu dobil ime Frančišek in je bil že od otroških let nekaj posebnega. Igral se je sam zase, risal križe po tleh, rad je molil. Z desetimi leti je končal vso šolo, ki je bila v Pietrelcini. Oče in mati sta želela, da bi postal duhovnik, vendar za šolanje v drugem kraju ni bilo denarja. Oče se je podal v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil, v domačem kraju pa so poiskali profesorja, da bi fanta poučeval klasične jezike. Toda profesor je nad njim obupal. Oče je iz Amerike sporočil, naj najdejo drugega profesorja, ta pa je Frančiška po treh letih nekako pripravil na nadaljnje šolanje.

Pri kapucinih

Frančišek je prosil za sprejem pri kapucinih. Leta 1903 je začel noviciat v Morconeju in tam predpisanih vaj ni le spolnjeval, ampak jih je tudi dopolnjeval. Pretiraval je pri postu, večkrat je študiral na kolenih. Leta 1910 je prejel duhovniško posvečenje. Ker je vedno šibkega zdravja, ga je provincial poslal v službo kar v domači kraj. Njegova maša je trajala tudi uro in pol in župnik ga je po dogovoru z zvoncem opozarjal, če se je Pij preveč zamislil, da ni maša trajala predolgo. Doma je bil šest let, dokler ni bil leta 1915 ob začetku prve svetovne vojne poklican k vojakom.

20. septembra 1915 je p. Pij med molitvijo začutil silne bolečine na rokah in nogah. Dobil je nevidne Kristusove rane, ki so nevidne ostale še tri leta. Jeseni 1915 je bil p. Pij poslan k vojakom v Neapelj. Dobil je visoko vročino, v bolnišnici so mu namerili 48° C in niso mogli verjeti, da je še živ. Večkrat so ga poslali domov, dokler ga niso leta 1917 odpustili.



V San Giovanni Rotondo – vidne rane

Leta 1917 je provincial p. Pija poslal v San Giovanni Rotondo, kjer je dobil celico št. 5, v njej bival nad 50 let in tam tudi umrl.

20. septembra 1918 je p. Pij pred križem opravljal zahvalo po maši, na dan tretje obletnice, kar je dobil nevidne rane. Iz Kristusovih ran je švignilo pet svetlobnih žarkov, ki so prebodli njegove roke, noge in prsno stran. Začutil je neznosne bolečine, izgubil zavest, padel na tla, iz ran mu je tekla kri. Velikost rane je bila takšna, kot če bi ga pribili na križ. Ko je prišel k sebi, je želel biti sam.

Kljub poznejšim poskusom zdravnikov, da bi rane zacelili, so ostale sveže celih 50 let. Niso se zacelile, niso se gnojile. P. Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Fotografije ran so poslali v Rim generalnemu predstojniku. P. Piju so bili naklonjeni vsi papeži razen Pija XI., ki pa si je kasneje premislil. Povedal je, da je bil pomankljivo obveščen. V njegovem pontifikatu je bilo maja 1923 p. Piju z odločbo prepovedano, da bi komurkoli kazal rane, pisal pisma, ali zapuščal samostan. Od leta 1930 do 1932 pater ni smel javno maševati in ne spovedovati in pod obljubo pokorščine je to upošteval.

Mistični pojavi

P. Pija pa so celo takrat, ko ni smel zapustiti samostana, večkrat videli tudi daleč stran od samostanskega kompleksa. Največkrat se je prikazal bolnikom, ki so k njemu molili, in jih hipno ozdravil.

Ko je nekoč p. Pij poslušal pogovor o bilokaciji, je rekel: »Človek se dobro zaveda, kaj se dogaja, kam odhaja. Le to mi ni povsem jasno, ali potuje samo duša ali tudi telo.«

P. Pij je imel dar čudežnega ozdravljanja. Sam je veliko trpel. Malo je jedel, malo spal, 50 let je hudo trpel zaradi petih ran na telesu. Večkrat je bil do smrti utrujen zaradi celodnevnega napornega spovedovanja in s tem trpljenjem si je zaslužil dar čudežnega ozdravljanja. Koliko ljudi je spreobrnil, ve edino Bog. Vse svoje trpljenje je daroval za zveličanje duš. Vsak dan je vneto spovedoval, tudi po deset ur skupaj.



Hiša lajšanja trpljenja

P. Pij je vse življenje želel, da bi po svojih najboljših močeh pomagal bolnim bratom, siromašnim pastirjem in kmetom. Želel je zgraditi bolnišnico, saj je bil najbližja oddaljena 40 km daleč in predraga za reveže. Do konca leta 1950 so bili postavljeni glavni zidovi, odprtje bolnišnice je bila maja 1956. Ustanova je imela več kot 1.000 postelj in medicinsko šolo. Ko je bila zgrajena bolnišnica, je bilo v kraju treba zgraditi še hiše, ceste in hotele, domove za zdravnike in uslužbence. Zgradili so novo cerkev, nov samostan, in to v kraju, kjer še leta 1950 ni bilo ne vode, ne elektrike. Srce vsega pa je bil p. Pij.

Velika ali žalostna 50-letnica

20. septembra 1968 so v novi cerkvi slovesno praznovali 50-letnico, odkar je p. Pij prejel Kristusove rane. Množice so čakale p. Pija, ki pa je bil tako šibak, da so ga sobratje pripeljali na vozičku. Nihče ni slutil, da bo živel le še dva dni. Zadnjo noč zemeljskega življenja je p. Pij obnovil redovne zaobljube, opravil sveto spoved in prejel bolniško maziljenje. Do zadnjega je bil pri zavesti. Po večno plačilo je odšel z rožnim vencem v rokah.

Smrt p. Pija je povzročila veliko žalost po vsem svetu - umrl je mož ponižnosti, molitve in pokore. Krsto s posmrtnimi ostanki p. Pija so položili v grobnico v kripti nove cerkve sv. Marije Milostne.

Vir: http://katoliska-cerkev.si
Foto: splet / Wikipedia