Ne zgolj strukture in postopki

Predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc in nadškof v Vilni Gintaras Grušas je v pridigi po poročanju Vatican News menil, naj uresničevanje svetovne sinode ne bo skrčeno na strukture in postopke, pač pa je odločilno spreobrnjenje in usmerjenost v Kristusa. Praški filozof religije, duhovnik Tomáš Halík je sinodalnost povezal z življenjem Svete Trojice: do edinosti ne pridemo z odpravo razlik, pač pa z odnosi in vzajemno odprtostjo. V času razdrobljenosti in polarizacije lahko po njegovih besedah sinodalna Cerkev ponudi model, nasproten logiki zaprtih identitet.

Ukrajinska ginekologinja Oksana Furmana je pripovedovala o veliki solidarnosti med ljudmi; po njenem se sinodalnost ne nanaša samo na strukture, pač pa na poslušanje – Cerkev mora tako prisluhniti trpečim, da se bo na podlagi njihovih izkušenj spremenila. Irski duhovnik Declan Hurley se je dotaknil o polarizacije, nacionalizme in migracij ter posvaril pred oblikami identitete, ki se opredeljujejo v nasprotovanju drugim.

Izziv: sprejem in vztrajanje katehumenov

Različni govorci so predstavili primere cerkvene prakse iz več evropskih držav, med drugim na področju ekumenskega dialoga, migracij, dela za mir, digitalne pastorale in čedalje večjega števila katehumenov. Kot je dejal škof v Troyesu v Franciji, Alexandre Joly, se je v petih letih število katehumenov v njegovi škofiji povečalo za trikrat. Menil je, da za Cerkev ni izziv le njihov sprejem, pač pa tudi njihovo vztrajanje.

Krst kot temelj skupnega dostojanstva

Udeleženci srečanja – iz Slovenije Igor Bahovec, s. Marjeta Pija Cevc, Matej Pirnat in Janez Stare – so poleg drugega programa sodelovali v manjših raznoliko sestavljenih delovnih skupinah, ki so uporabile pristop pogovora v Duhu. Teologinja Klara Csiszar je za Kathpress predstavila ključne vsebinske poudarke iz teh skupin in v ospredje postavila pomen krsta: ta je temelj skupnega dostojanstva ter življenja in odgovornosti v Cerkvi. Krstno dostojanstvo se v resničnosti premalo izraža, zato ostaja vprašanje: »Če ni ničesar večjega od krsta, zakaj pogosto premalo vidno zaznamuje življenje Cerkve?« Sinodalnost zahteva resnično poslušanje, pri katerem pustimo, da se nas slišano dotakne in spremeni.

Slovenski predstavniki v Welsu. FOTO: Osebni arhiv udeležencev

Pogovori so po besedah Csiszarjeve pokazali potrebo po večji bližini, gostoljubnosti in spremljanju. Cerkev naj aktivno odhaja k ljudem v njihovo vsakdanje okolje. Mladi ne smejo biti le ciljna skupina pastoralnih programov, temveč aktivni iskalci in nosilci odgovornosti. Poleg tega se mora Cerkev soočiti z ranami sodobne Evrope, kot so vojne, polarizacija, osamljenost, zlorabe in verska odtujenost, namesto da ponujamo vnaprej pripravljene odgovore.

Sinodalnost zahteva jasne poti posvetovanja, odločanja in odgovornosti, je poudarila Csiszarjeva in dejala, da cerkvena služba ni posest, temveč služenje. Predlagala je uvedbo »coachinga za poklicanost« ter spremljanje in povratne informacije za škofe ter druge vodstvene osebe.

Slovenski udeleženci o vtisih s srečanja

Janez Stare: Velika pripravljenost za poslušanje

Udeležba na evropskem simpoziju o sinodalnosti v Welsu je zame predvsem izkušnja žive Cerkve, ki posluša, se pogovarja in skupaj išče poti za prihodnost. Največji vtis so name naredili pogovori v manjših skupinah. Skupaj smo sedeli udeleženci iz različnih evropskih držav, med nami tudi kardinali in škofje, ter si izmenjevali izkušnje iz svojih okolij. Takšna neposredna srečanja pomagajo razumeti, kako raznolika je Cerkev v Evropi in koliko skupnih izzivov imamo. Prav v teh pogovorih sem doživel veliko odprtosti, spoštovanja in pripravljenosti poslušati drug drugega. Domov se vračam hvaležen za nova poznanstva, dragocene izmenjave izkušenj in spodbudo, da Cerkev raste tam, kjer si ljudje vzamejo čas za poslušanje, pogovor in skupno iskanje dobrih poti, tudi v Sloveniji.

FOTO: Vatican Media

s. Marjeta Pija Cevc: Vračam se okrepljena in opogumljena

Program je bil intenziven in zelo premišljeno sestavljen. V kratkem času se je zgodilo veliko stikov, se spletli prijateljski odnosi, poslušali smo teološke nagovore, se v pogovorih v Duhu dotikali kriznih situacij. Živeli smo kot Cerkev, vračam se okrepljena in opogumljena z novimi uvidi posebej glede pomena krsta za sinodalno razsežnost Cerkve.

Matej Pirnat: Izkušnja skupnega krstnega dostojanstva

Te dni na sinodalnem srečanju v Welsu izkušamo in živimo tvoren in spoštljiv dialog ter skupno življenje, kljub različnostim. Obogateni z izkušnjo skupnega krstnega dostojanstva in poklicanosti lahko počasi slutimo, da nas Duh preoblikuje v Cerkev, ki živi sinodalno ljubezen; najprej med seboj in v sprejemanju vseh naših različnosti, nato pa v pričevanju ljubezni in spoštovanja, ki ju zmoremo izkazati vsem, ki jih srečamo na poteh življenja. Tako preoblikovana Cerkev bo s svojim služenjem in ponižnostjo lahko oblikovala tudi svet, da bo bolj skupen dom za vse.

Igor Bahovec: Krst povezuje bolj, kot vse razlike oddaljujejo

Ena najmočnejših točk srečanja so bili pogovori v skupini za mizo, osmih ljudi, na način pogovora v Duhu. Skupna izkušnja naše in več drugih skupin je, da poslušanje drug drugega in Svetega Duha rojeva veliko dobrega. Odpira pogovor, kako bolj močno živeti evangeljsko. Pogovarjali smo se o krstu in evharistiji kot viru za celoto življenja: krst povezuje bolj kot vse razlike oddaljujejo. Veliko je bilo lepih osebnih srečanj, predvsem delitev upanj in hrepenenj, pa tudi praks, kako biti bolj povezan v veri, skupnosti in hkrati poslan k drugim. Vsak narod, kultura, ima nekaj, kar obogati druge. Drug drugega potrebujemo, da lahko odgovorimo na današnje izzive.

V naši skupini je bilo veliko govora o napetostih kot težavah in virih spoznanja resnice, rasti in klica k ustvarjalnosti. Izziv je, kako prav živeti napetosti v družbi, a nič manj med nami kristjani na raznih območjih Cerkve.

Z leve: Janez Stare, škof Jože Marketz in Igor Bahovec. FOTO: Osebni arhiv udeležencev

Sinodalnost odpira pot novemu življenju Cerkve – znotraj naših skupnosti in v poslanstvu za svet. Je kot preroško znamenje, zato bo potreben še dolg proces. Mnogi iščejo nov, sinodalni slog Cerkve. Da bi se le odprli Duhu in sledili njemu, ne lastnim željam in načrtom.

Do edinosti ne pridemo z odpravo razlik, pač pa z odnosi in vzajemno odprtostjo

»Če ni ničesar večjega od krsta, zakaj pogosto premalo vidno zaznamuje življenje Cerkve?«

Cerkev naj aktivno odhaja k ljudem v njihovo vsakdanje okolje.